sobota, 10. februar 2018

SANKHARA DUKKHA



Kaj je trpljenje in zakaj ga doživljamo? Kako se mu lahko izognemo, če sploh kako, in predvsem, kako ga lahko presežemo, ko smo enkrat že globoko potopljeni vanj? Nam res lahko pomagajo odcepitev od zunanjega sveta, askeza in poglobitev vase? Nas meditacija res lahko "reši"?
O vsem tem se sprašuje junakinja romana The Server (= Strežnica). Tokrat nekaj besed o tem romanu, ki sem ga prebrala v angleščini, in me je dobesedno prevzel. Vrhunsko napisana zgodba in tema, ki nas večno privlači. 
V romanu spremljamo junakinjo, mlado žensko, ki že več mesecev živi asketsko življenje v budističnem inštitutu, Dasgupta Institute, neke vrste zatočišču, v katerega ljudje prihajajo na desetdnevne meditacije, ki potekajo v popolni tišini in askezi. Prepovedano je govorjenje, prepovedani so fizični kontakti in celo očesni stiki, moški in ženske bivajo strogo ločeni. Del askeze in duhovne discipline sta tudi postenje v drugi polovici dneva - nič več hrane po 12. uri - ter vstajanje ob štirih zjutraj. Beth, protagonistka romana, je v to okolje prišla kot meditatorka, nato pa ostala kot ena od prostovoljcev, ki delajo v kuhinji, pripravljajo hrano in jo strežejo meditatorjem, pospravljajo in pomivajo posodo.
Na začetku ne vemo nič o tem, zakaj mlada izzivalna upornica, pevka v bandu, ki je povrhu še magnetično privlačna in seksapilna, že osem mesecev vztraja v okolju, v katerem vlada takšna askeza, in kjer so prepovedani vsakršni stiki z nasprotnim spolom, da o seksu niti ne govorimo. Vendar skozi pripoved informacije o tem, zakaj se je znašla tu, kjer je, in zakaj tu vztraja, postopoma kapljajo v bralčev um. Roman je napisan v prvi osebi in dejansko gre za neke vrste retrospektivno pripoved, saj se v opise sedanjosti nenehno vrivajo prebliski iz preteklosti, ki nam razkrivajo, kaj se je z junakinjo dogajalo preden je pristala tu, kjer je zdaj. Budistični izreki in modrosti se mešajo s spomini iz preteklosti, ki nam postopoma razkrivajo, da je Beth doživela nekaj izredno bolečega.
Čeprav je v tem budističnem zatočišču pisanje prepovedano, Beth vseeno začne zapisovati svojo zgodbo. In čeprav so prepovedani stiki z nasprotnim spolom, jo nekega dne vseeno nekako zanese na oddelek, kjer so moške sobe, in vstopi v eno od njih. Tam najde dnevnik - pravzaprav cel kup dnevnikov - kar pomeni, da še nekdo poleg nje krši pravila inštituta. Beth začne prebirati dnevnik enega od meditatorjev, ki preživlja svojih deset dni meditativnega odmika in poglabljanja vase. Zabava se z branjem o težavah in dilemah nekoga drugega, medtem ko se med meditacijo vse bolj spopada tudi s svojimi lastnimi. 
Skozi retrospektivo izvemo, da je pred umikom doživela nekaj, kar ji še vedno povzroča hude travme. Med občasnim razmišljanjem o starših, ki trpinčita drug drugega in ne moreta biti niti skupaj niti narazen ("How would my parents have stayed together if I hadn't been around to listen to them moaning about each other?"* (str. 22)), se njene misli nenehno vračajo k Jonathanu, umetniku, precej starejšemu moškemu, s katerim je bila v ljubezenskem razmerju. Vse kaže na to, da hrepeni po njem, da ga še vedno ljubi, a da nam tudi vedeti, da je on očitno ni ljubil dovolj, da bi povsem presekal vezi s svojo bivšo ženo in zaživel z njo. Prav zato ali pa morda temu navkljub je bila Beth v zvezi s še enim moškim, fantom svojih let, do katerega pa ni gojila takšnih čustev. S tem fantom, Carlom, gre na izlet v Francijo, kjer mu tudi razkrije, da je noseča; vendar ga pusti v veri, da je otrok njegov. Carl je presrečen, ona pa se vse bolj utaplja v obupu, saj si ne želi ne otroka ne Carla. Zato nekega viharnega večera pod vplivom različnih substanc stori nekaj skrajno nepremišljenega. Hoče končati vse skupaj. Hoče umreti. 
Namesto tega izgubi otroka. V bolnišnici jo dajo v umetno komo. Preko sms-ov prosi Jonathana, naj pride k njej, saj ne ve, ali bo preživela. A Jonathana ni, namesto njega pa vse dneve in noči v bolnici ob njej preživi Carl.
Ko se Beth nekoliko sestavi skupaj, odide, ne da bi komu povedala, kam. V budističnem inštitutu Dasgupta poskuša najti odgovore in tako zaželeni notranji mir. Medtem ko se poglablja v meditacijo, pa si ne more kaj, da ne bi občudovala azijske svečenice Mi Nu, ki je videti tako mirna, tako popolna in čudovita, da si želi postati kot ona. Obenem pa po njej hrepeni in si morda želi celo kaj več. Na to ni težko pomisliti, saj iz njene pripovedi izvemo, da je imela pred travmatičnim dogodkom razmerje tudi z žensko.
Beth poskuša marsikaj, navsezadnje za mlado upornico, tako polno življenja in seksualne energije, ni prav enostavno držati se tolikih strogih pravil. Naslednji odlomek, v katerem govori z eno od vodij, prikazuje eno od njenih dilem.

Mrs Harper said, "Not eating after noon every day is purification enough, Elisabeth. The important thing is to learn to eat with moderation. Starving yourself will only lead to pride and self-importance."
"But that's the point," I yelled. "I can't do anything with moderation. I just can't."*
(str. 30)

Posebno zanimivi so tudi posnetki govorov Dasgupte, duhovnega učitelja, po katerem se inštitut imenuje, in ki jih meditatorji in strežniki poslušajo vsak dan med meditacijami, denimo:

˝This is what we must learn, my friends, from our reaction to these pleasant and unpleasant sensations: that even wholesome things become dangerous attachments. Even the most natural relationships. And then, how strong that attachment is, how difficult to overcome. Let me give you an example. One day, in the town of Kapilavastu, Krsa Gautami, the wife of a very rich man, was plunged into grief when her child died. Her only son. You see, my friends, she could not accept that her baby was dead. She would not give up her baby boy for burial. "He isn't dead!" she screamed. "He isn't, he isn't!" No, no, no. Krsa Gautami was so attached to the future that she had projected for herself and her son that she could not accept reality. [...] "Help my child," Krsa Gautami cried to the doctors. "You must help my child. I will give you anything, anything you ask. My husband is a rich man." She ran around Kapilavastu pestering all the physicians. "Oh, crazy woman," the wise men shook their heads, "your son is dead. Can't you see? Are you a mad woman? He has been dead for two days now. You must give up his body for burial. It will begin to smell."
Now, no doubt because of some merits accumulated in the past, some good actions that this poor woman had accomplished, in another life perhaps, somebody told her to take her child to the Buddha. He could help her. Krsa Gautami had the great good fortune to go and meet Siddhartha himself.
"Krsa Gautami," the Buddha told her after he had listened to her story, "you must hurry into town, knock on any door and ask for three sesame seeds. Just three small sesame seeds. Then bring them back to me."
Oh, this is wonderful, Krsa Gautami thought. This is wonderful. The Buddha is going to use the sesame seeds to work a magic spell and save my child.
"But ..." the Buddha said.
"Yes?" Krsa Gautami asked.
"The seeds must come from a household where nobody has ever died. Before you accept the seeds you must ask if anyone has ever died in that house."
"Yes. All right, all right." Krsa Gautami was in a hurry. She must get those seeds quickly so the Buddha could bring her little boy back to life.
[...] Krsa Gautami is knocking on doors asking for her sesame seeds. [...]
"Of course, my dear, if the most Perfect One told you to ask for them, here you are. Take three pounds of sesame seeds, never mind three. What's that? Has anyone died here? Oh, but why do you want to remind us of our grief? My husband died in the spring. Our mother was carried off by a sudden fever. Many of our relatives passed away in the epidemic."˝
I envy this woman in the story who is about to understand, about to be liberated. If she had gone to Jesus he would have resurrected her boy and she would have been back to square one, happy again, waiting to be unhappy, waiting for the next accident, the next illness.
Instead, she is about to understand.
˝Then at last Krsa Gautami realized that there was no household in which no one had died. Death is universal. This was the Buddha's lesson. And she accepted it.˝*
(str. 111)
  
Ali pa:

"Suddenly everything is so clear," Dasgupta says. "If only we will accept things as they are, not as we would wish them to be, if only we can stop producing new sankharas of craving and aversion, then we can break out of this cycle of ignorance nad misery. Then we can be liberated."
[...] "Master the present moment," Dasgupta says. "The present moment. Do not accept the gifts of anger. Do not react to pains and pleasures, provocations, promises. Do you see? It's
so easy, once you have understood. Do not react to pleasant thoughts or to negative thoughts. That is the way of ignorance and limitation. Observe your breathing. Observe sensation. Just observe, just observe, don't react, never react. Work hard at the technique and you are bound to succeed, oh, bound to succeed."* (str. 225) 

Sankhara in dukkha sta pojma, ki sta v romanu velikokrat omenjena. Sankhara-dukkha je pravzaprav ena od vrst trpljenja v budizmu. Budizem uči, da je vse trpljenje, obstajajo le različne nianse, stopnje v doživljanju trpljenja. 
Beth malo pred koncem romana doseže notranji mir, po katerem je stremela, in se nekega večera po telefonskem pogovoru z mamo na vrat na nos odloči, da se vrne domov. Tistega dne se konča desetdnevni program meditacije in spozna se tudi z avtorjem dnevnika, ki ga je prebirala. Prav on jo nazadnje odpelje proti domu. Na poti se med njima nekaj zgodi, vendar se ločita, ne da bi si izmenjala telefonski številki. Nikoli več se ne vidita.
Vsekakor gre za roman, vreden branja, še toliko bolj zanimiv in privlačen za tiste, ki v življenju iščejo nekaj več, neko višjo resnico. Čeprav v temelju ne gre za duhovno literaturo, ampak leposlovje, imamo po branju vseeno občutek, kot da smo prebrali dobro duhovno knjigo, ki nam je nekaj dala, nas obogatila na neki nov način. To pa je konec koncev nekaj, kar je odlika vsake dobre literature.


Prevodi citatov:

* Str. 22: "Kako bi moja starša ostala skupaj, če ne bi bila jaz vedno na razpolago, da ju poslušam, kako godrnjata drug čez drugega?"

* Str. 30: Gospa Harper je rekla: "Že to, da vsak dan po 12. uri ne ješ, deluje dovolj očiščevalno, Elisabeth. Pomembno je, da se naučimo jesti zmerno. Stradanje vodi le v pretiran ponos in domišljavost."
"Ampak prav v tem je stvar," sem zakričala. "Ničesar ne znam početi zmerno. Preprosto ne znam."  

* Str. 111: ˝Česar se moramo naučiti iz naših odzivov na prijetne in neprijetne občutke, prijatelji, je to: celo dobrodejne vezi lahko postanejo nevarne. To velja tudi za najbolj naravna razmerja. In zavedati se moramo, kako močne so te vezi, kako težko jih je premagati. Naj vam pokažem primer. Nekega dne je bila v mestu Kapilavastu Krsa Gautami, žena zelo bogatega moža, pahnjena v globoko žalost zaradi smrti svojega otroka, edinega sina. Vidite, prijatelji, ni mogla sprejeti tega, da je njen otrok mrtev. Ni se hotela ločiti od njega, da bi ga pokopali. "Ni mrtev!" je kričala. "Ni, ni mrtev!" Ne, ne, ne. Krsa Gautami je bila tako navezana na prihodnost, ki jo je načrtovala zase in za svojega sina, da ni mogla sprejeti realnosti. [...] "Pomagajte mojemu otroku," je Krsa Gautami jokala pred zdravniki. "Morate pomagati mojemu otroku. Dala vam bom karkoli, karkoli boste želeli. Moj mož je zelo bogat." Tekala je po celem mestu in nadlegovala vse zdravnike po vrsti. "Oh, nora ženska," so modri možje zmajevali z glavami, "tvoj sin je mrtev. Ali ne vidiš tega? Mar si res nora? Že dva dni je mrtev. Njegovo telo je treba pokopati, drugače bo začelo zaudarjati."
Prav gotovo si je ta uboga ženska v preteklosti, morda celo v prejšnjem življenju, nabrala določene zasluge in naredila nekaj dobrih del, kajti nekdo ji je rekel, naj svojega otroka odnese k Budi. On ji lahko pomaga. Ja, Krsa Gautami je imela veliko čast, da je lahko srečala samega Siddharto.
"Krsa Gautami," ji je rekel Buda, potem ko je slišal njeno zgodbo, "odhiteti moraš v mesto, potrkati na katera koli vrata in prositi za tri sezamova semena. Samo tri majhna sezamova semena. Prinesi mi jih."
Oh, to je čudovito, je pomislila Krsa Gautami. To je čudovito. Buda bo s pomočjo sezamovih semen izvedel magični urok in rešil mojega otroka.
"Ampak ..." je rekel Buda.
"Da?" je vprašala Krsa Gautami.
"Semena morajo priti iz hiše, v kateri ni nikoli nihče umrl. Preden sprejmeš semena, moraš vprašati, ali je v tisti hiši kdaj kdo umrl."
"Ja. V redu, v redu." Krsi Gautami se je mudilo. Hitro mora dobiti tista semena, da bo Buda lahko njenega malega dečka obudil v življenje.
[...] Krsa Gautami trka na vrata in prosi za sezamova semena. [...]
"Seveda, dragica, če ti je Najpopolnejši naročil, da jih prineseš, tukaj jih imaš. Vzemi kar tri funte sezamovih semen. Kaj praviš? Ali je tukaj kdo umrl? Oh, le zakaj hočeš obujati mojo žalost? Spomladi mi je umrl mož. Mojo mater je pobrala nenadna vročica. Veliko naših sorodnikov je preminilo med epidemijo."˝
Zavidam ženski v tej zgodbi, ki bo kmalu razumela, ki bo kmalu osvobojena. Če bi šla k Jezusu, bi obudil njenega dečka in spet bi bila na začetku, zopet srečna, čakajoč na to, kdaj bo spet nesrečna, čakajoč na naslednjo nesrečo, naslednjo bolezen.
Namesto tega bo kmalu razumela.
˝Končno se je Krsa Gautami zavedela, da ni nobene hiše, v kateri ne bi še nihče umrl. Smrt je univerzalna. To je bil Budov nauk. Sprejela ga je.˝ 

* Str. 225: "Nenadoma je vse tako jasno," reče Dasgupta. "Le, če sprejmemo stvari takšne, kot so, in ne takšne, kot bi želeli, da bi bile, le, če prenehamo ustvarjati vedno nove sankhare hrepenenja in odpora, se lahko rešimo iz tega kroga omejenosti in bede. Potem smo osvobojeni."
[...] "Obvladujte ta trenutek," pravi Dasgupta. "Ta trenutek. Ne sprejmite darov jeze. Ne odzivajte se na bolečino in užitek, na izzive, obljube. Razumete? Tako lahko je, ko enkrat razumete. Ne odzivajte se na prijetne misli niti na negativne misli. To je pot omejenosti. Opazujte svoje dihanje. Opazujte občutke. Samo opazujte, samo opazujte, ne odzivajte se, nikoli se ne odzivajte. Trdo delajte na tem in uspeh vam je zagotovljen. Zagotovljen."

Ni komentarjev:

Objavite komentar