Resnična zgodba o mobingu

Tokrat pa nekaj, kar bo malce "out" ... ni povezano niti s hrano niti s knjigami. Vendar kar sili iz mene in mi ne bo dalo miru, dokler se ne izpišem.

30. december je bil moj zadnji dan v službi, v katero sem hodila zadnjih devet mesecev. Delo mi sicer ni bilo pisano na kožo, raje bi delala kaj drugega, če bi lahko izbirala, a vseeno sem bila hvaležna za to službo, ko sem jo dobila, sem bila presrečna, saj je nekaj vseeno veliko bolje kot nič. Z veseljem in hvaležnostjo sem hodila delat, čeprav sem že na samem začetku spoznala, kakšne vrste človek je šefica. Če je imela dober dan, je bilo vse super, bilo je heca, smeha, vse je bilo kul. A bognedaj, da njen dan ni bil tako dober. Potem je bilo narobe tudi vse ostalo.

Večino časa je še kar šlo, čeprav sem pogosto poslušala pripombe zaradi tega, ker nisem vsega v trenutku poštekala. Čeprav mislim, da sem dokaj odprte glave, pa se mi ne zdi tako čudno, če nekdo, ki prvič dela nekaj, kar sploh ni njegova stroka in o čemer pravzaprav nima pojma, pač ne obvlada takoj vsega, sicer pa sem osnove osvojila takoj. Ampak dobro, če se vsake toliko nekdo zmrduje nad tabo, pač malo potrpiš, hvaležen, da imaš vsaj službo, in pustiš, da gredo besede skoz eno uho noter in skoz drugo ven. (Čeprav, bodimo iskreni, presneto težko je ne delati napake, če nekdo poleg tebe naravnost preži nanje in če veš, da te bo ob prvi storjeni napaki zasul plaz očitkov.) V trenutku, ko pripombe prerasejo v žalitve in ko se glas s približno normalne frekvence dvigne na odločno preglasno, v takem trenutku pa ne morem več molčati.

Bilo je v začetku decembra, moja pogodba o zaposlitvi je veljala do konca leta. Dobila sem že nekaj namigov, da bom ostala, da je šefica zadovoljna z mano, dokler mi ni v prvem tednu decembra tega tudi dokončno oznanila. Rekla je, da je tudi direktor potrdil, da mi podaljšajo pogodbo, in to za nedoločen čas. Bila sem kar malo omotična, saj je bilo kaj takega, kot je zaposlitev za nedoločen čas, še pred kratkim zame kot nek nepredstavljiv, skorajda nedosegljiv ideal. A brez skrbi, šefica mi ni pustila, da bi se te novice lahko v polnosti veselila. Takoj mi jo je namreč začinila z grožnjami v stilu "zdaj se pa pazi", "zdaj boš pa videla", "zdaj pa res brez milosti" itd. Ni mi bilo ravno jasno, kaj naj si mislim. Me bo imela še naprej samo zato, da se bo lahko še bolj izživljala nad mano ali kako? Sicer pa tem njenim grožnjam nisem posvečala pretirane pozornosti, ker sem že pred časom ugotovila, da je tak njen način komunikacije.

Kar je sledilo v naslednjih dneh, je bila prava farsa. Zagrešila sem eno ali dve napaki, a ni bilo prvič, poleg tega je šlo za precej specifične zadeve, s katerimi do takrat nisem imela prav veliko opravka in sem se pač zmotila. Če je to sploh pravi izraz, ker določenih stvari preprosto nisem vedela. (Zato sem tudi vprašala sodelavko in naredila tako, kot mi je ona rekla, kar pa se je potem izkazalo za dodatno napako, za katero pa sem plačala samo jaz.) A motiti se je človeško, kajne? No ja, kakor za koga. Ob naslednjem srečanju s šefico sem doživela leden tuš, kaj tuš, astronomsko ploho s severnega pola. Zmetala mi je naprej vse, kar sem naredila narobe, če sem hotela kaj reči v svoj zagovor, mi sploh ni pustila do besede. Ko je pristala pri žaljenju (neizogibno, njena ustaljena praksa), nisem mogla več držati jezika za zobmi in sem pripomnila, da je skoraj vsaka druga beseda, ki pride iz njenih ust, žalitev. To jo je šele razkačilo. Kako sem si sploh upala oglasiti se! Mar mislim, da me bo ujčkala?! Nadaljevalo se je tako, da se je vedno glasneje drla, če sem kaj rekla, je kričala, naj bom tiho, izustila je tako žaljive in nesramne stvari, da sem lahko samo zijala (na primer, med drugim mi je rekla, da dajem vtis, kot da se drogiram), vmes mi je ukazala, naj grem pisat odpoved in mi rinila list v roke, jaz pa sem to naredila z največjim veseljem. (Kajti raje sem brez službe kot s tako gestapovko na grbi.) S svojim žaljenjem in trobezljanjem me je pripravila tako daleč, da sem povsem odvrgla svojo običajno prijaznost in kultiviranost (dve lastnosti, s katerima se ona žal ne more pohvaliti) in ji povedala v obraz, kaj je njen problem - nekaj, kar vedo vsi, le povedati si ji ne upa nihče. To jo je očitno zadelo v živo, saj se je njen govorni repertoar kar na lepem močno zreduciral. In potem sem odšla, ker z njo nisem več zdržala v istem prostoru. Stavim, da je cela stavba in vsi, ki so bili v njej, poslušala njeno dretje. In vem tudi, da to ni bilo prvič, saj sem slišala marsikaj. (Na mojem delovnem mestu se je zamenjalo že lepo število zaposlenih in nobena ni prav dolgo zdržala.)

Moj naslednji korak je bil klic na "vrh". Poklicala sem direktorja in ga temeljito seznanila z njenim obnašanjem. Povedala sem, s kakšno lahkoto ji letijo žalitve iz ust, kako nesramno in nekulturno se vede, kadar katera od zaposlenih naredi kaj narobe - ali pa tudi brez tega, dovolj je že, da ima ona slab dan. Kako se pogosto dere na zaposlene in jih zmerja celo pred strankami. To naj bi bilo profesionalno? Pozorno me je poslušal in se strinjal, da takšno ravnanje ni dopustno in da seveda ne tolerirajo nobenega žaljenja. Da se bo pogovoril z njo. Vprašal me je, ali menim, da je takšna tudi do drugih zaposlenih. Povedala sem mu, da glede na to, kar sem slišala, sklepam, da to počne že ves čas in je to počela tudi z mojimi predhodnicami, saj sem slišala, da so druge tudi jokale pred njo, nobena pa si ji ni upala ničesar reči. Očitno sem bila jaz ena redkih, ki pred njo ni planila v jok, ampak se je postavila zase in ji odkrito povedala, kaj si misli o njej in njenem obnašanju - kar jo je še bolj razkačilo, ni mogla verjeti, da si lahko nekdo upa ugovarjati njej.

Direktor me je nato vprašal, ali si lahko predstavljam, da bi obdržala to delovno mesto, glede na to, kar se je zgodilo. Rekla sem, da nikakor ne, ker v takšnih odnosih ne morem delati. Nedvomno sem se prvič pobliže spoznala z mobingom - in prvič je bilo dovolj. Rekel je, da razume, in mi predlagal, da se pomirim in se vrnem na svoje delovno mesto, da ne bom kršila pogodbe. Naj poskušam kolikor toliko v miru oddelati še te zadnje tedne do konca leta, njej pa bo prav tako rekel, naj z žalitvami preneha in naj komunikacija poteka samo še strogo na ravni dela, ali pa raje sploh ne. Tako se je tudi zgodilo, vrnila sem se z dvignjeno glavo, kot da se ni nič zgodilo, in počutila sem se kot moralna zmagovalka. Čutila sem, da sem jo v duhu premagala, še prej pa sem premagala samo sebe, saj sem si dokazala, da se nikogar ne bojim in da ne bom nikoli nikomur več dovolila, da z mano ravna kot svinja z mehom. 

Človek se upravičeno vpraša, kako lahko druga zaposlena - moja bivša sodelavka - sploh vztraja ob taki šefici. Tretja zaposlena se menja na vsakih nekaj mesecev ali vsaj na eno leto, medtem ko ona ostaja in je celo njena desna roka. Kako? Preprosto. Samo pretvarjati se je treba znati. Pa še ena poštena merica zahrbtnosti zraven, pa gre. Pri tem obstaja predvsem eno pravilo: za hrbtom lahko o dotični osebi rečeš karkoli. Lahko jo opljuvaš in prekolneš do amena, kolikor ti duša da. A v trenutku, ko se dotična oseba pojavi pred tabo, se prevlečeš z narejeno masko prijaznega, prijateljskega nasmeška. Vsemu, kar oseba reče, pritrjuješ in si nasploh zelo ustrežljiv. Tudi ko te nadere, molčiš in zgolj prikimavaš. Lezeš ji v rit, po domače povedano. In tako lahko funkcionirata skupaj. In druga oseba bo celo mislila, kako super se razumeta, kako dobri prijateljici sta. Kako prijazna in poslušna je tista druga. A tista druga za njenim hrbtom izpljuva iz sebe vse, kar se nabira v njej ves čas, ko se pred njo pretvarja, ves čas, ko molče in z nasmeškom posluša njeno dretje, njene izpade, vse to se nabira v njej, dokler ne izbruhne pred nekom tretjim. Ampak da bi dotični osebi kdaj kaj povedala naravnost v obraz? Nikoli. Ker je to edini način, da obdrži službo.

Če si takšne vrste človek, potem ni problema, pač postopaš na zgoraj opisan način in vsi te imajo radi, vsem si tako zelo všečen. Nihče pa ne pomisli, da mogoče nisi iskren, da je mogoče vse to zgolj maska, ki jo odvržeš takoj, ko drugim izgineš izpred oči. Sama (žal?) nisem iz takšnega testa, raje imam resnico kot to, da me imajo vsi radi. Ljudem povem tisto, kar si mislim, povem jim resnico o njih samih, in potem me nočejo več videti. Poleg tega gre očitno nekaterim v nos, če se hočem postaviti zase, za svoje pravice. Verjetno zato, ker je to tudi zame nekaj relativno novega, ker sem s tem šele nekako začela. Nikoli se nisem znala dobro postaviti zase, za svoja prepričanja, zdaj, ko pa to končno malo bolje znam, pa nekaterim to ni pogodu. Prav, mene to ne moti. Se pač naše poti razidejo. Kdor me ne more sprejeti takšne, kot sem, me ni vreden.

Skratka, v samo nekaj dneh se je situacija zame popolnoma obrnila. Od vesele novice, da mi bodo pogodbo podaljšali za nedoločen čas, sem čez dva dni pristala pri tako rekoč prisilnem pisanju odpovedi, pospremljenim s histeričnim dretjem nadrejene. Pomislila sem celo, da je bilo morda vse to vnaprej pripravljeno. Da bi morda v vsakem primeru našla nekaj, kakšno napako, nepravilnost, samo da bi me lahko "odstranila". Kar malce sumljivo se mi namreč zdi, da sta zelo hitro, nekako v enem tednu, že našli mojo naslednico. Očitno sta nekoga že imeli v rezervi. Vendar, da ne bo pomote - vesela sem in hvaležna, da se je tako izteklo. Sama božja previdnost je posegla vmes, kajti zame bi bilo veliko slabše, če bi ostala tam. Ja, imela bi službo, celo stalno službo - to pa je tudi vse. Je vredno, da na račun službe trpi psihično zdravje? Prepričana sem, da bi si me v primeru, če bi ostala tam, šefica še bolj privoščila. To mi je konec koncev tudi napovedala. Že od samega začetka sem ji šla v nos, ker sem bolj umetniški tip, ker drugače gledam na svet kot ona. A če je mislila, da se tako tresem zaradi službe, da si ne bom upala niti pisniti, se je zmotila. Navajena sem živeti zelo skromno in preživeti z zelo pičlimi sredstvi. Ne potrebujem vsak mesec novih oblek dragih blagovnih znamk, niti ne vsako sezono novih čevljev, moja edina razvada, ki me včasih stane malo več denarja, je kupovanje knjig. (Itak.) Seveda je neprecenljivo, če ima človek svoj denar, o tem ni dvoma. Toda za kakšno ceno? Če sem lahko dobila to službo, bom prav tako lahko dobila tudi kakšno drugo, ki mi bo bolj pisana na kožo, in, predvsem, kjer bom deležna spoštovanja, ki si ga zaslužim, že zgolj zato, ker sem človek. Ljudje, ki me brez razloga žalijo, v mojem življenju nimajo kaj početi.
Naj bo jasno, da osebe, o kateri je tekla beseda v tem sestavku, ne obsojam in sem ji že zdavnaj oprostila vse izrečene žalitve. Ko se je spravljala name, to ni bilo zaradi mene, ampak zaradi njenih lastnih problemov. Kakršni koli ti že so, ji želim, da bi jih čim prej razrešila in da jih ne bi več poskušala valiti na druge. Želim ji, da bi se pomirila sama s sabo. Razumem, da je bila jezna zaradi mojih napak in nimam problema s sprejemanjem kritike, sploh kadar gre za področje, na katero se ne spoznam najbolje; v tem primeru kritiko z veseljem sprejmem in jo vzamem na znanje. Toda v trenutku, ko kritika preraste v osebne žalitve, to zame ni več dobronamerna kritika, ampak zgolj in samo čista zloba. Te pa ne sprejemam.  

Kot sem povedala tudi direktorju po telefonu: misliti moram tudi malo na svojo družino, na svojega otroka, ki nima še niti tri leta. Rada bi, da bi imel mamo, ki bi bila srečna, zadovoljna, ne pa živčna razvalina - kar bi v tistem okolju prej ali slej postala. In zato bom do nadaljnjega z največjim veseljem večino svojega časa posvetila njemu in svojemu partnerju - njima dvema, ki me spoštujeta in sprejemata točno takšno kot sem, z vsemi mojimi napakami vred. Jaz pa njiju. Medtem pa se bo, pod tem svobodnim soncem, nedvomno našlo kaj primernega zame, kaj, kar me bo veselilo, notranje izpolnjevalo in mi obenem dajalo sredstva za preživetje. Verjamem, da se mi bo to, da ostajam zvesta predvsem sami sebi in svojemu notranjemu bistvu, slej ali prej obrestovalo.