1984 - kultni antiutopični roman 20. stoletja

Tako, zdaj pa še nekaj malo drugačnega ... Roman, ki sem ga nazadnje prebrala, je Orwellov 1984. Kultni antiutopični roman 20. stoletja, kot piše na vrhu naslovnice izdaje MK v obliki žepnice, ki jo imam doma. Že dolgo sem imela ta roman na seznamu must read knjig, res dolgo. Georga Orwella sicer poznam že vse odkar sem v srednji šoli, torej res že dolgo nazaj, prebrala njegov roman Živalska farma, ki me je navdušil. 1984 pa je čakal na svoj trenutek vse do prejšnjega vikenda, ko sem se končno potopila še vanj. In ko sem se enkrat potopila, nisem več izplavala, dokler nisem prišla do konca. Ja, knjiga te povleče vase, zgodba te že na prvih straneh tako zainteresira, da je ne moreš več izpustiti iz rok. Kar hitro sem jo pogoltnila, v štirih dneh. (To je zame res hitro.)

Roman je bil prvič izdan leta 1949 in zato opisuje namišljeni prihodnji svet, kot si ga je takrat zamislil Orwell. Mnogi ta roman označujejo kot preroško videnje totalitarizma. Svet, ki ga avtor opisuje v tej knjigi, je še bolj mrk in grozljiv, kot je danes v resnici. V marsičem pa je neverjetno zadel in dobesedno preroško napovedal prihodnje dogodke. S tem še najbolj mislim na skoraj popolno ukinitev/izginitev zasebnosti v sodobni družbi in na "Velikega brata", ki nas podobno kot v Orwellovem romanu tudi v našem današnjem resničnem svetu nenehno opazuje in nadzira, sicer na nekoliko drugačen način, a bistvo je enako. 

V romanu je Veliki brat nekakšna absolutna, vseprežemajoča figura, ki lebdi in vlada nad vsem in vsemi, čeprav ga nikoli nihče ne vidi in ni prav gotovo, ali v resnici obstaja. Svet v romanu je razdeljen na tri velike države, ki so med seboj zapletene v večno vojno: Evrazijo, Eastazijo in Oceanijo. Winston Smith, glavni protagonist romana, živi v Oceaniji, kjer vlada Partija, na njenem čelu pa je Veliki brat. Winstonova naloga je, da na Ministrstvu resnice, kjer dela, preteklost prilagaja sedanjosti. To je eno temeljnih gonil in opravil te družbe in vladajoče Partije: preteklost je treba nenehno spreminjati, jo prilagajati tako, da ustreza sedanjosti. Vsi dokumenti, ki so pričali o preteklosti, kot se je res zgodila, morajo biti uničeni in izbrisani, in preteklost popravljena tako, da ustreza sedanjosti, v obeh pa ima vedno prav večno nezmotljiva Partija. Oceanija ima tudi svoj uradni jezik - Novorek, v katerem so napisane vse parole, in ki naj bi do leta 2050 spodrinil Starorek in onemogočil vse druge načine mišljenja. Po domovih ljudi in povsod drugje so nameščeni telekrani, ki hkrati sprejemajo in oddajajo, in preko katerih so ljudje pod nenehnim nadzorom. Opazujejo se vsa njihova dejanja, besede, opažena je vsaka kretnja, pogled, vzdihljaj, sumljiv izraz na obrazu. Najhujši zločin je miselni zločin. Te vedno in povsod izsledi Miselna policija in prestopniki, ki so prepoznani za miselne zločince, preprosto izginejo. Ni jih več, izbrisani so z obličja zemlje kot da niso nikoli živeli. Kljub vsesplošnemu nadzoru in pomanjkanju zasebnosti (s telekrani ni mogoče opazovati samo v temi), se Winston zateče v svoj notranji svet in začne pisati dnevnik. Tako se spusti v skrajno nespametno in nevarno početje in se že vnaprej obsodi na propad. A si ne more pomagati, ker se globoko v njem nabira vse hujši odpor zoper način življenja in delovanja, ki mu je podvržen in drugačnega sploh ne pozna. Nenehno mora paziti, da se kako ne izda. Dovolj je že drobna kretnja, trzljaj, hipen izraz nezadovoljstva, ki huškne čez obraz. Že to je dovolj, da te vzamejo na piko. Winston se pogosto sprašuje, ali je bilo življenje vedno takšno. Je bilo kdaj bolje? Drugega kot tega se ne spomni, razen včasih, ko ga za delček sekunde preplavijo medli, skoraj nerazpoznavni spomini na otroštvo. Globoko v sebi občuti vse večji odpor in stud do Velikega brata, Partije in načina življenja, kot ga je prisiljen živeti; življenja, v katerem vladajoča elita postopno vse bolj ukinja mišljenje in zavedanje. Partijske parole se glasijo:

VOJNA JE MIR

SVOBODA JE SUŽENJSTVO

NEVEDNOST JE MOČ

V tem vse bolj mrtvem svetu uniformiranih človeških lutk se vseeno po nekem čudežu zgodi, da se Winston zaljubi. Pravzaprav se najprej dekle zagleda vanj. Ko mu to na skriven način sporoči, se začneta skrivaj sestajati. Pri tem uživata vse, česar ne bi smela, in za kratke trenutke živita tako, kot ljudje ne smejo več živeti - srečno. V svetu Partije in Velikega brata je namreč prepovedana tudi spolnost - razen kolikor je nujno potrebno, da se zaplodijo otroci, ki jih Partija takoj vzame pod svoje okrilje in jih uči izdajati lastne starše. Seveda je strogo prepovedano tudi uživanje v spolnosti. Winston in Julija tvegata in pozabita na vse. Ko sta skupaj, sta v drugem svetu, v katerem ni Partije, ki jo oba sovražita, in ni Velikega brata, ki bi ju nenehno opazoval. Prepustita se, čeprav oba vesta, da sta že vnaprej mrtva. Nato se nekega dne razkrije, da ju že dolgo opazujejo. In čeprav sta vedela, da bo prej ali slej prišlo do tega, ju šok in kruta realnost vseeno trdo zadeneta ... Enako kot noben drug prestopnik tudi onadva ne uideta mučenju, hudemu, komaj predstavljivemu telesnemu in psihološkemu mučenju. Zločince zadržujejo, ironično, na Ministrstvu ljubezni. Čeprav jih tam mučijo, to počnejo zato, da bi jih spreobrnili oziroma, kot pravijo oni, ozdravili. Vsi prestopniki, vsi, ki sovražijo Partijo in Velikega brata, so duševno bolni. Oni jih naredijo spet zdrave. Na koncu jih tako ali tako ustrelijo, a pomembno je, da s tega sveta odidejo ozdravljeni - z ljubeznijo do Partije in Velikega brata v srcu.

Podobnost sveta v tem romanu s svetom totalitarizma, v marsikateri potezi pa tudi z današnjim svetom je očitna. Kaj pravzaprav pomenijo tiste tri partijske parole? Zelo dobro se jih da preslikati na današnji čas. Vojna je mir - če vojna traja nenehno in neprestano, potem ni več nobene razlike med vojno in mirom, potem je isto, kot če bi bil ves čas mir. Svoboda je suženjstvo - tudi to je še kako res, sploh v sodobnem svetu. Kadar mislimo, da smo povsem svobodni, smo najbolj zasužnjeni. Smo sploh še lahko svobodni? Neprestano nam drugi diktirajo, kaj moramo kupiti, kaj moramo jesti, kaj moramo obleči, kako moramo izgledati, kaj moramo misliti in kaj govoriti, kam moramo iti na počitnice in kaj moramo delati. In delati moramo tisto, kar nas niti najmanj ne veseli - ker je pač treba, če hočemo sploh živeti. Znotraj lastnih življenj se počutimo svobodni, a v resnici živimo v popolnem suženjstvu. In še nevednost je moč - ne bi mogli najti primernejše parole za današnji čas. V nevednosti množic je moč vladajoče peščice. Ljudje, ki spijo in se ne zbudijo iz svojega omrtvičenega spanca, dajejo moč peščici ljudi, ki ima vse niti v rokah, ki se vsega zaveda in lahko ob tem, ko drugi spijo, še naprej kroji usodo vseh po svoji volji. Ni si mogoče zamisliti, kako bi se svet spremenil, če bi se v trenutku vsi ljudje zbudili. Spremembe bi bile morebiti tako korenite, tako vseobsežne, da svet tega mogoče ne bi prenesel. A dejstvo je, da tudi tega statusa quo, ki vlada zdaj, ne bo več dolgo prenašal. Na primer, utapljamo se v plastiki, pa jo še kar proizvajamo in kupujemo. Zrak, ki ga dihamo, je že skoraj povsem strupen, pa ga še kar onesnažujemo. Hrana, ki jo jemo, in voda, ki jo pijemo, sta že resno zastrupljeni, pa ju še kar ne prenehamo kontaminirati. Skoraj se že utapljamo v krvi in truplih živali, pa jih še kar ne prenehamo klati, ker mislimo, da meso pač potrebujemo, čeprav zbolevamo in umiramo od bolezni, katerih glavni vzrok je prenažrtost z mesom in zastrupljenost s hormoni in vsem drugim, kar to vsebuje. Pravzaprav nič ne mislimo. Sploh ne mislimo. Če bi karkoli mislili, bi se že kam premaknili. Eden ali dva prebujena tu in tam ni dovolj. Prebuditi se morajo MNOŽICE. In to hitro, hitro, hitro, dokler je še čas. Če ni že prepozno ...

Zanimivo, kam sem zašla od Georga Orwella ... Toda ne, sploh nisem tako zašla. Vse to je povezano. Orwellov roman 1984 nam kaže, kam gremo. Svari nas, da slepo korakamo v pogubo, v smer, iz katere ni vrnitve. Nam je vseeno, da se bomo uničili, sebe, svoje otroke, ta planet in življenje na njem? Kdaj nam bo prenehalo biti vseeno?!

Berite to in podobne knjige. Zbudite se. Čim prej. Prosim vas.

Odlična knjiga o vzgoji

Čas je, da spet ocenim, pokomentiram kakšno v zadnjem času prebrano knjigo. Danes bo to najprej knjiga o vzgoji, natančneje, o učinkoviti vzgoji otrok od 2. do 12. leta. Zdaj ne bi mogla reči, da je to najboljša knjiga o vzgoji, kar sem jih prebrala, zato, ker je to prva knjiga o vzgoji, ki sem jo sploh prebrala. Ja, priznam. Verjetno bi lahko kakšno že prej, konec koncev bo moj sinček prav kmalu dopolnil že štiri leta. Pač nisem, čeprav sem vmes že večkrat ugotovila, da je izobraževanje o vzgoji za vsakega starša preprosto nujno. Kako naj bi človek vedel vse? Kako naj bi obvladal vzgojo, če tega še nikoli prej ni počel, recimo? Seveda, vsi delamo napake, tudi po desetih prebranih knjigah jih lahko še vedno delamo. A potem se jih mogoče vsaj zavedamo in delamo na tem, da bi jih odpravili. Da bi svojega otroka vzgojili čim bolje po svojih zmožnostih. Konec koncev je vzgoja otroka ena najbolj odgovornih in najtežjih nalog na tem svetu. Ja, branje o tem je vsekakor nujno. In knjiga, o kateri bo zdaj tekla beseda, je prav gotovo ena takih, ki jih priporočam vsem staršem - že na samem začetku starševstva ali pa, še bolje, še preden otroka sploh spravijo na svet. Hja, to niso tako preproste stvari. Treba je vedeti, kako delati z otroki. In ta knjiga ponuja nekakšna navodila za uporabo in način vzgoje, ki je res, zares učinkovit. To je knjiga Štejem do tri. 

Avtor knjige je dr. Thomas W. Phelan. V knjigi nam na razumljiv in humoren način razloži, kako lahko učinkovito, a obenem ljubeče zdresiramo svoje otroke. Ja, prav ste prebrali - zdresiramo. Avtor pravi, da so otroci bitja, ki so po svoji naravi nevzgojena, sebična in nerazumna. Ena temeljnih napak, ki jih delamo starši v odnosu do otrok, je ta, da otroke obravnavamo kot majhne odrasle. Posledično jim razlagamo stvari, kot bi bili odrasli, in mislimo, da bodo vse takoj razumeli in ozavestili in da ne bodo, če jim bomo nekaj dobro razložili, nikoli več naredili nečesa nezaželenega. A to žal ne deluje, ker otroci niso majhni odrasli. Otroci so otroci. Zato preveč razlaganja in pametovanja kvečjemu škoduje, ne pa koristi. Avtor predlaga, da si namesto tega, da si svoje otroke predstavljamo kot majhne odrasle, začnemo sebe predstavljati kot dreserja živali. To pomeni, da izberemo metodo, pretežno neverbalno, in jo ponavljamo, dokler "dresiranec" ne naredi, kar želi dreser. Kot dreser smo pri tem seveda potrpežljivi, blagi in vztrajni. Ne vzkipimo, kadar ne gre vse tako, kot si želimo. In nasploh uporabljamo kar se le da malo besed in čustev. Vedno zadošča ena razlaga. Če otroku nekaj razlagamo in dopovedujemo vedno znova, to ne pripelje nikamor - razen do tega, da nas bo otrok imel "poln kufer" že preden bo šel v osnovno šolo.

Glavna metoda vzgoje, ki jo opisuje avtor v tej knjigi, je tako imenovana metoda štetja do tri. Z njo starši odpravljajo neprimerno vedenje in spodbujajo primerno vedenje. Je zelo preprosta metoda, ki ob pravilnem izvajanju vedno deluje. Gre pa takole: otrok se zaradi določenega razloga začne neprimerno vesti (kriči, če mu nočemo kupiti nove igračke, se usaja na nas, ker mu ne dovolimo iti ven preden napiše domačo nalogo, se v besu valja po tleh, ker mu ne dovolimo pojesti čokoladice pred kosilom, nam reče grdo besedo, če mu ne dovolimo gledati televizije - itd. itd.). Z naše strani popolnoma zadošča ena razlaga, zakaj nečesa trenutno ne sme (včasih niti ena ni potrebna, ker otrok že sam ve, zakaj zdaj nečesa ne sme). Če po tej razlagi z neprimernim vedenjem vseeno nadaljuje, ker bi rad izsilil svoje, je naslednja stvar, ki jo rečemo - ne ponovna razlaga, ker je ta že bila - ampak: "To je ena." Otroku s tem damo prvo priložnost, da se obvlada in preneha z neprimernim vedenjem. Če tega ne stori in s svojim početjem nadaljuje, čez približno pet sekund rečemo: "To je dva." Tako mu damo že drugo priložnost, da se obvlada. Če tega še vedno ne zmore, je naslednje, kar rečemo: "To je tri, imaš odmor." Odmor pomeni posledico za neprimerno vedenje, ki se mu ni odrekel kljub dvema priložnostma, da z njim preneha. Odmor ponavadi pomeni, da otroka pošljemo v njegovo sobo in ga vanjo zapremo za toliko minut, kolikor let ima. Tam ima potem priložnost, da se ohladi in pomiri. Če noče iti v sobo, gremo mi stran - v vsakem primeru mora biti teh nekaj minut otrok sam, v miru in tišini. Namesto odmora pa lahko izberemo tudi kakšno drugo posledico - recimo odvzem neke ugodnosti, npr. "danes nič več televizije", ali mu odvzamemo telefon, če ga ima, in mu ga vrnemo šele naslednji dan, ali mu za tisti dan prepovemo izhod ven, ali pa tistega dne ne sme več igrati računalniških igric, ali pa mora "plačati" določen znesek iz svoje žepnine, če jo prejema. Možnosti je veliko. 

Gre torej za preprosto metodo, ki pa ni nujno tudi lahka. Staršem ni vedno lahko izvajati jo - zakaj? Predvsem zato, ker se ni vselej lahko držati pravila "nič govorjenja, nič čustev". Je pa to temeljno pravilo pri vsej zadevi. Seveda ni enostavno ostati popolnoma miren in tiho, če ti sin reče: "Utihni, baba tečna," ali "Kako si ti zatežen, foter!!". Je pa nujno, da se tega držimo, kljub vsemu in ne glede na vse. Ker v trenutku, ko začnemo preveč govoriti in kazati čustva (v tem primeru jezo), že izgubljamo vajeti iz rok. Otrokov namen je ponavadi ta, da nas razjezi. Z govorjenjem, razlaganjem in pridiganjem pa dosežemo le to, da gremo otroku vse bolj na živce. Kaj je torej treba storiti? Če je otrok siten, če izsiljuje, celo če postane nespoštljiv in žaljiv do nas - mu samo štejemo. Če izreče hujšo žaljivko in je zelo nespoštljiv, je bolje, kot da začnemo z ena, da kar takoj preidemo na tri in odredimo kazen. Pri tem vedno karseda ignoriramo vsakršno negodovanje, pritoževanje, jokavo sitnarjenje in usajanje. Smo preprosto tiho in vztrajamo pri svojem. Molk govori glasneje od besed, predvsem pa je mnogo bolj učinkovit.

Seveda to ni vedno lahko, zato morajo tudi starši nekako zdresirati sami sebe. Najbolj pomembno je, da vztrajajo pri svojem s čim manj govorjenja in čustev. Na topel, ljubeč, razumevajoč, a obenem nepopustljiv in neomajen način tako lahko svoje otroke vzgojijo v zrele in odgovorne odrasle, ki se zavedajo, da vsakemu ravnanju sledi takšna ali drugačna posledica. Avtor v knjigi poleg opisa tehnike štetja govori še o obvladovanju otrokovega preizkušanja in manipulacije, o resnejših prestopkih otrok v starosti od 9 do 12 let, o načinih spodbujanja primernega vedenja in o krepitvi odnosov z otroki. Vsekakor nujno branje za vse starše. Nikoli ni prepozno, čeprav je najbolje prebrati to knjigo čim prej, dokler je otrok še majhen. Zakaj ne bi v družbi svojih otrok uživali, zakaj nam ne bi bilo z njimi lepo in zabavno? S pravilnim načinom vzgoje je takšen lahko vsak dan v naši družini. Preproste poti, kako to doseči, nam ponuja ta odlična knjiga, zato jo le vzemite v roke - čim prej :).

O, happy day ... ;)

In je prišel, ta dan oziroma ta teden. S ponosom lahko povem, da je moja prva knjiga izšla točno en dan pred začetkom Slovenskega knjižnega sejma, ki vsako leto ob tem času poteka v Cankarjevem domu v Ljubljani, in s še malce večjim ponosom lahko oznanim, da je tudi že prisotna na stojnici založbe Primus na omenjenem sejmu. Jupi :). Da je veselje še večje, je tam na stojnici založbe na ogled in na razpolago tudi knjiga mojega Petje Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika. Ja, res velika čast. Ko končno izide tvoja prva knjiga, ki si jo čakal skoraj celo življenje, in potem je ta knjiga še isti teden vključena v ponudbo knjižnega sejma ... mislim ... Words are very unnecessary ;).

Torej, ja, zdaj pa je ... Moj prvi roman Zapiski nore sladostrastnice je končno zunaj, v tem tednu - vse do nedelje - je celo na voljo na knjižnem sejmu. Jutri, v petek, bom tudi jaz tam :). Noben knjižni sejem ne sme več miniti ne da bi se ga udeležila in kupila kakšno dobro knjigo. Že nekaj let je tako, to smo pač strastni ljubitelji književnosti ;).

Je pa nekaj prav fascinantno ... kar težko si predstavljam. Namreč to, da lahko drugi ljudje - tisti, ki pridejo na knjižni sejem in se sprehodijo mimo stojnice založbe Primus - vidijo in primejo v roke mojo knjigo še preden to lahko storim jaz. Šele danes jo namreč dobim po pošti. Zanimiv občutek ... Seveda vem, kako izgleda, jasno tudi vem, kakšna je vsebina, a v resnici je še nisem videla niti se je dotaknila ... Se bo pa to zgodilo danes. In tako so se uresničile moje dolgoletne sanje. Pravzaprav, bolje bi bilo reči: so se začele uresničevati, kajti moje sanje niso bile, da bi napisala samo eno knjigo in potem basta. Ne, moje sanje so od nekdaj bile pisati knjige, veliko knjig ... :)

Zdaj pa vabljeni k branju, kaj pa drugega ;).

V spomin

Tokrat pa malce drugačna tema. Napisati želim nekaj v spomin osebe, ki sem jo poznala, in sem šele pred kratkim izvedela, da je ni več med nami. Tukaj ji želim posvetiti še nekaj zadnjih besed, predvsem zato, ker me že nekaj časa ob misli nanjo spremlja rahel občutek krivde. Bilo je namreč kar dolgo obdobje, ko sem vsake toliko pomislila, da bi jo morala poklicati, pa tega nisem storila. Potem pa je bilo prepozno.

Nedolgo tega sem izvedela, da je umrla Marja Božič, pisateljica, ustvarjalka božanskih veganskih sladic, motivatorka in vsestranska, čudovita oseba. Lahko rečem tudi moja prijateljica, čeprav sva se poznali le kratek čas in čeprav je bila od mene starejša približno 40 let. (Sicer pa, so leta res pomembna?) Bila je bolna in odkar sem izvedela za njeno bolezen - to je bilo nekako pred letom in pol - sem si večkrat rekla, da bi jo morala poklicati in jo vprašati, kako je. Večkrat me je prešinila ta misel, a namere nisem uresničila. Sicer sem ji poslala mail, a to ni isto. Neštetokrat sem si rekla, da bi jo morala poklicati, pa sem kar odlašala in odlašala, prelagala klic v nedogled. Zakaj?! Tako dolgo sem odlašala, da je bilo nazadnje prepozno. Umrla je že v začetku lanskega decembra, jaz pa sem to izvedela šele pred kratkim.

Spoznali sva se leta 2013, ko sem še načrtovala samostojno podjetniško pot na področju zdrave prehrane in ustvarjanja lastnih zdravih sladic. Le kdo bi mi lahko bolje svetoval glede teh stvari kot ona. Res mi je dala veliko dobrih nasvetov, čeprav sem te svoje načrte potem opustila in se obrnila k drugim stvarem, k tistim, ki me zares veselijo in osrečujejo. (Saj kuha in peka in ustvarjanje zdravih presnih sladic me tudi veselijo, a ne tako, da bi temu posvetila večino svojega časa in energije.) Odkar sva se spoznali, sva se večkrat slišali, tudi videli. Leta 2014 sta z možem prišla na Petjev rojstni dan, k nama domov. Nazadnje smo se videli pred dvema letoma, poleti 2016, ko sem se skupaj s Petjo in najinim sinom na poti z morja ustavila pri njej in njenem možu blizu Kozine, kjer sta imela hišo. Vedno sta nas prijazno in skrajno gostoljubno postregla, s Petjo sva bila večkrat pri njima tudi na kosilu. Po tistem se nismo več videli. Poznala sem jo relativno malo časa, a vseeno se je nekako vtisnila vame in je ne bom nikoli pozabila. Zaznamovala me je že preden sem jo spoznala osebno: takrat, ko sem si kupila in skoraj cele dneve prebirala njeno knjigo Božanske sladice. Posebej velik vtis je name naredila s svojo odkritostjo in neposrednostjo. Bila je ena tistih ljudi, ki rečejo bobu bob, ki ne olepšujejo in ne zavijajo besed v celofan, ampak udarijo naravnost in izrečejo tisto, kar mislijo. Seveda je to nekaj, kar zna biti marsikdaj boleče. Nekateri tega sploh ne prenesejo. Mnoge resnica o njih samih boli bolj kot karkoli drugega. Meni pa je pri ljudeh prav to všeč. Ni vedno prijetno, če te nekdo takole butne, je pa izredno koristno, in tako vsaj veš, da imaš opraviti s človekom, na katerega se lahko zaneseš. Ker ti bo ta človek vedno povedal resnico, ne bo se pretvarjal pred tabo in igral nekoga drugega, ampak bo vedno le to, kar je, takšen, kot je. In takšne ljudi izredno cenim.

Potem pa njena nadarjenost za peko in ustvarjanje slastnih, zdravih in povrhu še lepih veganskih sladic ... Marsičesa sem se naučila od nje, še posebno iz njene že omenjene knjige. In ne bom pozabila, kako me je bodrila takrat, ko sem izvedela, da sem noseča, in je bil to zame na začetku šok, nekaj, česar nisem načrtovala in sem zato potrebovala nekaj časa, da sem se sprijaznila ... Poklicala sem jo, ji to povedala, in morda so tudi njene pomirjujoče in spodbudne besede pripomogle k temu, da sem se z novo situacijo lažje sprijaznila, pogledala nanjo z drugačnimi očmi in se je začela celo iskreno veseliti. Ko sem dobila čudovitega sina, ki je absolutno nekaj najlepšega in najboljšega, kar se mi je v življenju zgodilo, pa tako ali tako ni bilo več nobene dileme ... Ja, Marja je bila ena redkih oseb, ki so vedele za mojo začetno krizo v nosečnosti, pa me zaradi tega nikoli ni obsojala.

Zdaj je, kar je, zavedam se, da je prepozno, Marja je zapustila ta svet. Pa se vseeno še kar ne morem znebiti občutka krivde, ker je nisem poklicala, ko bi še lahko govorila z njo, in to kljub temu, da mi je nekaj neštetokrat reklo daj, pokliči jo. Nekaj v meni, kar je očitno vedelo, da ne bo več dolgo tu. Pa sem vedno preložila to na jutri ali pač enkrat drugič. Če vedno takole prelagaš, je nekega dne prepozno. In potem, nekaj res zanimivega: mislim, da je bilo enkrat prejšnji mesec, ko se mi je neko noč sanjalo o njej. Ne spomnim se, kaj točno, vem le, da se je pojavila v mojih sanjah. In nato, še istega dne dopoldne, me pokliče mama in mi pove, da je Marja Božič pravkar na našem lokalnem radiu, ali jo poslušam. Nisem mogla verjeti. Tisto noč sem sanjala o njej!! Prej pa o njej tako dolgo nisem ničesar slišala! Prižgala sem radio in res je bila ona, predvajali so posnetek, na katerem je govorila nekaj o kuhanju domačih marmelad. Po tistem sem bila prepričana, da je z njo vse v redu, da še vedno živi. Zakaj bi jo sicer zdaj slišala po radiu? Pomislila sem celo, da bi jo zdaj pa res lahko poklicala, ji povedala, da sem jo slišala na našem radiu ... Ja, ja, prav gotovo. Sicer pa je bilo itak prepozno ... Kmalu po tistem sva se s Petjo spet spomnila nanjo in poskusil jo je poklicati. "Številka ne obstaja," se je oglasilo iz telefona. To se mi ni zdel dober znak. Potem je poklical njenega moža, ki je povedal, da je umrla, že decembra lani.

Kar nekaj časa nisem mogla nehati misliti nanjo in na to, zakaj je nisem poklicala, dokler je bil še čas. In nekako v tistem času - to je bilo v zadnjih tednih - sta pri nas doma crknila radio in televizija. Pa še dve žarnici sta pregoreli. Naključje? Ne verjamem v naključja. Zakaj prav zdaj? Radio je sicer že dolgo delal bolj slabo, a je delal - in zakaj je ravno v tem času popolnoma prenehal delati? Televizija pa - ni mi jasno, res ne. Nekega večera je še normalno delala, naslednje jutro pa sploh ne več. In nikakor, na noben način se je ni dalo več usposobiti. Romala je na smetišče, enako kot radio. (Od znanca smo zelo hitro dobili drugo, še boljšo televizijo, česar je bil še posebno vesel sinček, ki nekako ne more brez risank. Kar se mene in Petje tiče, pa bi bila lahko gladko brez nje.) Skratka, v vsem tem sem videla nekakšno znamenje. Pomislila sem, da se mi je mogoče Marja hotela oglasiti, že ko sem v zadnjem času toliko mislila nanjo in se krivila, ker je nisem poklicala in vprašala, kako je, spregovorila še nekaj zadnjih besed z njo. Pravzaprav sem prepričana, da so bila to njena znamenja. (Ja, verjamem v posmrtno življenje, itak.) In hvaležna sem za to. Mogoče me je hotela potolažiti, mi povedati, naj se ne krivim več. Mogoče, da je bilo dovolj že to, da sem se pogosto spomnila nanjo ...

Lahko pa se iz tega nekaj naučim. Lahko si zdaj končno že enkrat zapišem v srce, da ne smem več odlašati, kadar čutim, da nekaj moram storiti. Nikoli več ne smem ignorirati svojega notranjega glasu, ker se ta nikoli, nikoli ne zmoti. Če čutim, da je nekaj treba storiti, če mi nekaj globoko v meni to govori, potem moram temu slediti. Prej ali slej se pokaže, da obstaja razlog za to, da sem tako čutila.

To si bom zapomnila. Žal mi je le, ker Marja nikoli ne bo videla in prebrala moje in Petjeve knjige. Kako bi bila vesela in počaščena, če bi prebrala vsaj mojo prvo knjigo, da ne govorim tudi o vseh naslednjih, ki jih bom napisala ... A nič ne de, njen čas na tem svetu se je iztekel, in tam, kjer je zdaj, tako ali tako vse vidi in vse ve. Ve zagotovo tudi to, da je ne bom nikoli pozabila. V kratkem času mi je veliko dala, znanstvo z njo me je obogatilo na različne načine. Hvala ti in počivaj v miru, draga Marja.

Predgovor k romanu Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika

Danes delam še malo reklame za knjigo mojega dragega, ki je izšla pred dvema tednoma :). Objavljam predgovor, ki sem ga napisala sama.

* * *

Predgovor

  

            V življenju imamo vsi vzpone in padce, boljše in slabše trenutke, dobra in slaba obdobja. Naše poti so tako različne, kot smo različni med seboj. Življenje nekaterih se zdi, kot da bi jim ga nekdo obložil s puhastimi oblački, da se ne bi slučajno udarili ob kak kamen ali kako drugače poškodovali na svoji poti. Nasprotno pa je življenje drugih vijugasto, neizprosno in prav nič oblazinjeno. Življenje nekaterih se zdi kot en sam velik padec v globino, ki ga ne zmorejo ustaviti, in vsakomur, ki to življenje pogleda, se zdi, da tu ni rešitve. Da bo človek, ki ga živi – ki ga skoraj ne živi več – vsak čas zdrsnil v pogubo, ker se ne zna rešiti sam niti ga ne znajo rešiti drugi. In vendar se celo v takih primerih lahko zgodi čudež.

            Življenje Petje Kužela je bilo do leta 2008 podobno življenju slednjih. Dolga leta je bil ujet v jeklenem primežu drog in alkohola, iz katerega ni več videl izhoda. Dokler se ni nekega dne, natančneje neke noči, zgodilo nekaj, kar ga je brcnilo in za vekomaj streznilo. Kot da bi usodna nesreča trajno poškodovala center za odvisnost v njegovih možganih. No, ne za vse oblike odvisnosti – a pustimo to. Bistveno je, da se je rešil droge in zaživel povsem novo življenje, o katerem je prej lahko le sanjal. Postavil se je na noge in zaživel samostojno, kar mu prej, v vseh letih njegovega življenja, nikoli ni uspelo. Dobil je zaposlitev in si ustvaril družino. Še prej pa je napisal knjigo. Prva leta rehabilitacije je preživel ob obračunavanju s svojim »prejšnjim« življenjem, tako da je pisal o njem. Enkrat tej, drugič drugi osebi. Tako so nastala e-pisma, ki se jih je nabralo dovolj za knjigo. Ko je končal, je vedel, da je za vedno opravil s svojo preteklostjo in da šele zdaj lahko resnično začne na novo. Doživel je katarzo, duhovno očiščenje, ki mu je dokončno odprlo vrata v lepote treznosti. Začel je spoznavati nov svet, ki ga prej nikoli ni zares poznal.

            Naslov knjige si lahko razlagamo na dva načina. Lahko ga razumemo kot »vrnitev odpisanega«, ki se je vrnil v življenje takrat, ko so ga že vsi odpisali in ni več nihče verjel, da se bo kdaj izmazal. Lahko pa ga razumemo tudi kot vračanje v preteklost, česar je v tej knjigi res veliko – avtor se praktično v vsakem svojem pismu v večji ali manjši meri vrača v preteklost. Opisuje svoje dogodivščine in doživetja v življenju, ki ga je zaznamovala odvisnost od prepovedanih (in manj prepovedanih) drog, pri tem pa poudarja, da se je vse, o čemer piše, zares zgodilo. Vzporedno s »skoki« v preteklost pa opisuje tudi svojo sedanjost. Priča smo njegovemu vsakdanjiku v stanovanjski skupnosti in drobnim vsakodnevnim dogodkom, spremljamo tudi ljubezenske zaplete njegovega življenja in opazujemo, kako se med dopisovanjem z Nastjo med njima vse bolj iskri, dokler se ne predata odkritim ljubezenskim čustvom. Njegovi niti pripovedi je včasih mogoče malo težko slediti, saj ima »hibo«, ki se je tudi sam zaveda: med pripovedovanjem ga miselni tok zanese drugam, tako da na koncu včasih pozabi, kaj je sploh hotel povedati. A ne glede na to gre za branje, ki je nadvse zanimivo in privlačno, mogoče terja le malce več zbranosti in pozornosti. To pa itak ni odveč pri katerem koli branju.

            Knjiga je torej končno ugledala luč sveta, s čimer se je izpolnila avtorjeva srčna želja. Njegovo pohajkovanje po planetu čistih in treznih se medtem nadaljuje, a na poti ni sam – z najinim sinom mu bova vedno stala ob strani.

Sara Zupan, univ. dipl. literarna komparativistka,

soavtorica in lektorica knjige, življenjska sopotnica

Odlomek :)

Glede na to, da se vse bolj približuje tudi izid moje knjige, tokrat objavljam en odlomek. Za pokušino :).

* * *

2.      oktober 2010

O, Bog. Domov sem se vrnila čisto zmešana. ZME-ŠA-NA.

In zakaj? O tem jutri. Zdaj ne morem, ne morem …!!!

Morda pa vseeno že danes nekaj besed … Ne morem pisati, a tudi tiho ne morem biti.

Saj sem vedela, že zadnjič, na poti nazaj z obale, da na nekaj namiguje. Danes pa ni več samo namigoval, ampak mi je direktno povedal. Znorela bom.

Ob enih sem prispela k njemu in kmalu je postregel s kosilom – testeninami z domačo zelenjavo, pridelano na njegovem vrtu. Pogovarjala sva se, najprej o moji nameri, da grem z njim v ašram. Povedal mi je, koliko stane povratna letalska karta in koliko približno potrebujem še zraven. Predvidevam, da ne bo težav.

Precej neprisebna sem in komaj pišem. Zato moram čim prej preiti na tisto, kar me je tako iztirilo. Zrak, ki sva ga danes dihala v njegovi hišici sredi gozda, je bil nabit z erotično energijo. Bil je tako gost, da bi ga lahko rezala z nožem. Neopisljivo.

Prvi pomenljiv namig, da se v njem nekaj dogaja, je prišel že med kosilom. Sedela sva za mizo, jedla in se pogovarjala o življenju, beseda je nanesla na to, koliko najinih vrstnikov že ima družino, otroke. V nekem trenutku je rekel:

»Recimo, da Živi naredim otroka … kaj bi bilo potem? Morala bi se preseliti skupaj …«

Nisem imela časa komentirati, ker je govoril naprej in se odmaknil od te teme. Skoraj so mi padle vilice iz roke. Kaj je zdaj to?! Če je rekel nekaj takega, potem je na to tudi kdaj pomislil!

Nato še nekaj besed o otrocih.

»Morda kdaj, ampak v res daljni prihodnosti, še dolgo ne,« je rekel. Pritrdila sem, da sama mislim povsem enako.

Še naprej sva se pogovarjala o zvezah in omenil je, da pravzaprav še nikoli ni bil zaljubljen.

»Resno?« sem se začudila. »To se mi zdi skoraj nepredstavljivo.« (Sploh meni, ki se zaljubim s takšno lahkoto!)

»Res,« je rekel. »No, razen v tisto lepo duhovno mojstrico z Mavricija. Ona je bila res nekaj posebnega, tako neverjetno lepa … najlepša ženska, kar sem jih kdaj videl.« Ob teh besedah se mu je obraz razsvetlil, bil je kot ožarjen. Začutila sem rahel zbodljaj ljubosumja. »A tudi tisto je trajalo le kaki dve sekundi. In če ne štejem tega, potem je res … Bil sem v zvezi, a še nikoli nisem bil zares zaljubljen.«

Po kosilu in obveznem posladku sva vstala od mize in se presedla, on se je namestil na svojem kavču, kjer ponavadi meditira, jaz pa sem mu sedla nasproti na vrtljiv stol. Pogovarjala sva se o njegovih potovanjih in o njegovem bivanju v ašramu, o mojstru, ki izvaja iniciacije. Pogovarjala sva se o priložnostih in rekel je, da pregovor »priložnost zamujena ne vrne se nobena« po njegovem ne drži in da bi sam raje rekel: »priložnost zamujena se lahko vrne«. (Spet sem imela občutek, da namiguje na tisto moje pismo in svojo zavrnitev; bi zdaj rad to popravil, dobil še eno priložnost?) Govorila sva tudi o tem, zakaj v določenih situacijah ljudje ravnamo tako, kot ravnamo … in takrat je izjavil:

»Ti bi me recimo lahko obtožila, ker se lani poleti, ko sva bila skupaj na morju, nisem dal dol s tabo.«

Zazevala sem od presenečenja. Na to nisem niti pomislila, tega od njega sploh nisem pričakovala, ker sem vedela, kako je z njim, saj mi je povedal. Pogovor se je nato zasukal v drugo smer, a čez nekaj časa je spet načel to temo.

»Ali takrat res nisi pomislila na to?« me je vprašal.

»Pravzaprav ne,« sem odgovorila.

»Jaz pa sem imel kar probleme zaradi tega,« mi je rekel. »Jaz sem pomislil na to. Veš, takrat, ko sva se pogovarjala o kontracepciji in si bila ti zelo proti kontracepcijskim tabletam?« je nadaljeval. »No, takrat sem pomislil na to. Pa tudi takrat, ko si govorila o tem, kar pravi Osho v eni od svojih knjig: da se morata moški in ženska najprej seksualno dobro spoznati, da se morata najprej spustiti v spolnost, preden lahko napredujeta na višjo, bolj duhovno raven v odnosu. Takrat sem pomislil na to.«

Seveda sem se spomnila teh najinih pogovorov. Presneto težko bi pozabila karkoli, o čemer sva se kdaj pogovarjala ali kar sva kdaj skupaj počela.

On pa je še kar nadaljeval o kontracepciji.

»Te tabletke škodijo predvsem tistim ženskam, ki imajo že itak zjebano zdravje zaradi slabe prehrane, kajenja in alkohola,« mi je zatrjeval, »tebi zagotovo ne bi tako škodile. To je trenutno najzanesljivejša oblika kontracepcije, kondomi so pač plastika in s kondomom nikoli ne more biti tako lepo, kot je lahko brez njega. Potem je pa že bolje, da si omisliš vibrator …«

»To pa ne,« sem odkimala, »vibrator je vendar samo stvar, moški pa je vedno živo bitje, pa naj bo s kondomom ali brez njega.«

»Res tako misliš?« je vprašal in v njegovem pogledu je bilo nekaj nežnega.

»Seveda. Poleg tega s kondomom sploh ni bistveno drugače kot brez njega. Kar se pa tiče kontracepcijskih tablet … o tem sem veliko brala. Eden od njihovih stranskih učinkov je tudi ta, da zbijajo libido. Zmanjšujejo željo po spolnosti.«

»Resno?« se je začudil. »Oh, to je pa nekaj drugega …«

Nisem opazila, kako vroče mi postaja od tega pogovora in da sem v obraz vedno bolj zardela. To sem opazila šele kasneje, ko sva se odpravila ven, da bi se malo »prezračila« in sprehodila po njegovi parceli. Ko sem se pri vratih obuvala, je rekel:

»Pametno je, da greva malo ven, ker ne vem, kaj se bo zgodilo, če bova še nekaj časa skupaj tu notri.«

Zmedeno sem ga pogledala, ne vedoč, ali slišim prav.

»Hja, Živa, ne izgledaš tako slabo, veš? Večkrat si mislim, pismo, pa kako to, da ta punca nima nikogar, nanjo bi se vendar moralo prilepiti vsaj pet tipov naenkrat. Ampak očitno so okrog nje sami luzerji.«

Obseg mojih na široko odprtih oči po tej njegovi izjavi bi se lahko meril s širino mojih na stežaj odprtih ust. Česa takega res nisem pričakovala od njega. A če bi si želela od nekoga slišati kaj takega, potem bi si to želela od njega ... Možgani so se mi topili od sreče.

Ko sva stopila ven, se je pogovor nadaljeval v podobnem tonu. Stopal je tik za mano, čutila sem ga za svojim hrbtom in se jasno zavedala tiste energije med nama, spet ta energija. Ne vem točno, kaj je bilo naslednje, kar je rekel (še dobro, da sem si v svoji zmedenosti in šokiranosti sploh kaj zapomnila). Vem pa, da je rekel nekaj v tem smislu, kako zelo ga v moji prisotnosti obseda misel na seks.

»O, hudo,« je bilo vse, kar sem lahko izdavila.

»No, saj verjetno veš, kako je to, mar ti nisi nikoli potrebna?« me je izzval.

»Uf, ne bi o tem …« sem odgovorila.

»No, vidiš,« se je zasmejal.

Jutri pišem naprej, ura je že pozna, grem spat … če bom sploh lahko spala, pizdarija!

3.      oktober 2010

Zbudila sem se že bog ve kdaj, v napol prebujeno zavest so mi neprestano prodirali delci včerajšnjega dogajanja …

Nečesa se prav dobro zavedam: če bi bila samo malo bolj napadalna ali, bolje rečeno, samo malo manj sramežljiva … upoštevajoč njegovo pripravljenost in veliko željo, ki je prisotna na obeh straneh … jasno je kot beli dan, kam pes taco moli.

Ko sva se odpravila ven, na zrak, sva se še naprej šalila na račun te zadeve, in vendar so bili to trenutki, ko mi je postalo jasno, da vse to med nama ni več šala.

Takrat sem tudi opazila, da nisem samo jaz rdeča v obraz. Tudi on je bil. Čutila sem, kako mi kuha v glavo in da imam lica čisto rdeča, in videla sem, da je z njim isto. Že v hiši si je z obema dlanema večkrat pomel po žarečem obrazu.

Ko sva bila zunaj, je spet postal bolj uraden, verjetno namenoma; govoril mi je o gozdu, o zemlji in sosedih. A vse to ni moglo zastreti tistega, kar se je zgodilo med nama, in vedela sem, da se tudi on tega še predobro zaveda.

Ko sva se vrnila, sva sedla za leseno mizo pred njegovo hišo, drug drugemu nasproti. Vse okoli naju zelenje, mir in tišina – popolna tišina. Nekaj časa sva tako sedela, se živahno pogovarjala in si pri tem ves čas zrla v oči. In prišel je trenutek, kratek premor med besedami, kratka tišina, ko sem gledala nekam stran, v zelenje. Ko sem se s pogledom vrnila spet k njemu … me je gledal. Gledal me je in jaz sem ga gledala in zdelo se je, kot da nobeden od naju ne more odvrniti pogleda, kot da sva se z očmi prisesala drug na drugega. On se je prvi zavedel, nasmehnil se je in rekel:

»Tišina pa je, tišina …«

Pogledala sva spet vsak v svojo smer, nekaj časa nisva nič govorila in lahko sem čutila, kako vse bolj narašča tisto nekaj v zraku med nama. Kot da se je z dolgim zrenjem v oči samo še okrepilo.

»Lahko kam greva, lahko greva hodit, a če bova takole blizu drug drugega tam notri, bova morala meditirat,« je rekel in se hudomušno smehljal. »Saj če te gledam takole gor, v obraz, ni tak problem, a če mi pogled uide bolj dol, kjer si … uh, res lepa punca …«

»A tako,« sem vzkliknila, »torej zgoraj nisem lepa ali kako?«

Zasmejal se je. »Mislim, da sva se razumela.«

Nato je rekel, da gre nazaj noter, brat ali meditirat ali kaj vem kaj. (Morda bežat od trenutne realnosti, ki je bila zanj preveč nabita z erosom?)

»Ti pa kakor želiš,« mi je rekel, »lahko si še malo zunaj, lahko se greš še malo sprehodit, lahko greš noter …«

Šla sem noter, a le toliko, da sem spila malo vode, potem sem se odločila, da grem še malo ven, uživat mir in tišino gozda. On je ostal v lotosovem položaju na kavču.

Šla sem malo lazit po odpadlem listju pod drevesnimi krošnjami, a se nisem prav dobro zavedala, kaj sploh počnem. Nisem mogla nehati razmišljati o vsem, kar mi je rekel in zavedela sem se, da bi morala pravzaprav občutiti zmagoslavje. Mar se ni zgodilo točno tisto, kar sem si tako zelo želela? Mogoče v malo drugačni obliki, kot sem si zamislila, a zgodilo se je!

Čez dobre pol ure sem se vrnila, nekaj časa sem še ležala zleknjena na klopci, na kateri sem prej sedela njemu nasproti, in gledala v nebo, potem pa sem se odpravila nazaj v hišo, z namenom, da malo prelistam knjigo v angleščini z duhovno tematiko, ki mi jo je prej priporočil; čeprav mi je bilo jasno, da ne bom ravno pri stvari, ker bo on tako blizu.

Ko sem vstopila v hišo, je še vedno povsem negibno vztrajal v istem položaju, v kakršnem sem ga malo prej pustila. Sedla sem h kuhinjski mizi na drugem koncu prostora in vzela v roke knjigo. Listanje in navidezno branje kakšnih odstavkov tu pa tam res ni imelo kakšnega posebnega smisla. Nekaj malega sem sicer prebrala, marsikaj je pritegnilo mojo pozornost, a kakšne posebne zbranosti ni bilo. Tudi kar se njega tiče, nisem prepričana, ali je res lahko uspešno meditiral, vsaj ne, odkar sem jaz prišla noter. Čez nekaj časa je to tudi glasno potrdil.

»Ničesar ne morem pametno početi, ker sploh nisem zbran …«

Kmalu je vstal in prišel v kuhinjo, rekoč: »Čas za cuker.« In tako sva si ob petih popoldne privoščila sladico, s katero sva se sladkala že po kosilu: polnozrnate piškote, namazane z džemom, in slastno sojino mleko z okusom vanilije.

Po posladku je sedel nazaj na kavč, jaz pa sem ostala, kjer sem bila. Še nekaj časa sva gledala vsak v svojo knjigo in se vmes pogovarjala. Med drugim sva govorila o osebnostni in duhovni rasti, o tem, koliko in kakšne težave so se do tega trenutka pojavljale v najinih življenjih.

»Prepričan sem, da je tebi vedno kdo stal ob strani,« je rekel v določenem trenutku. »Meni ni nihče stal ob strani,« je dodal s tako žalostnim pogledom, da je vse v meni obstalo. V tistem trenutku sem si bolj kot karkoli drugega želela, da bi mu zagotovila, da mu bom jaz vedno stala ob strani …

Kasneje sem ponovno izrazila presenečenje glede tistega, kar mi je prej rekel: da je takrat lani, ko sva bila skupaj na morju, pomislil na to, da bi spal z mano. Sama nisem pomislila na to niti se mi ni zdelo možno, da bi lahko on pomislil na to. Pogledal me je naravnost v oči.

 »Živa, edina možnost, da ne bi pomislil na to, bi bila, če bi bila ti grda in neuporabna. Mar misliš, da si?«

»Ne, tega ne mislim o sebi,« sem odgovorila.

»Aha, dobro,« je rekel, »ponavadi ženske tako mislite o sebi, vsaj kolikor jaz vem.«

Ura se je bližala šesti popoldne, ko sem se odločila, da je čas, da grem.

»Ne bom te več nadlegovala,« sem mu rekla s hudomušnim nasmeškom.

»Saj me ne nadleguješ,« je zamrmral, ne posebno prepričljivo. Ko sem šla k vratom in se začela obuvati, pa je prišel še en obrok presenečenja.

»Ne zameri mi, ker te ne bom pospremil,« je rekel, »samo od daleč te bom pozdravil, tik preden zapustiš zgradbo.«

Dvignila sem začuden pogled k njemu. »O.K., ne razumem ravno, zakaj me ne moreš pospremiti, ampak dobro …«

»Ne razumeš?« je vprašal. »Bi rada razumela?«

»Ja,« sem rekla, se vzravnala in ga še enkrat pogledala. Še vedno je nepremično sedel na kavču v lotosovem položaju in videti je bilo, da se na vso moč zadržuje in obvladuje.

»Uporabi samo en majhen delček svoje inteligence, pa boš razumela,« je rekel nato z rahlim nasmeškom. Njegov obraz je še vedno izražal skrajen trud, da bi se obvladal.

»Ti ne veš, kako močna sla je to,« je še dodal.

Nejeverna sem ga še enkrat pogledala, preden sem segla po svojo jakno, ki je visela čez stol, in se srečala z njegovim nedoumljivim pogledom. Ko sem si oblačila jakno, je napol v smehu rekel:

»Zato te raje ne bom pospremil, ker drugače te ne izpustim, dokler ne opraviva.«

Bruhnila sem v kratek, skoraj histeričen smeh. Nisem mogla verjeti, da se to zares dogaja.

Ko sem se oblekla – ves čas me je gledal, a se ni premaknil – sem nagajivo rekla:

»No, zdaj me pa pozdravi, ker zapuščam stavbo.«

Zasmejal se je, mi pomahal in rekel, naj se imam lepo, če se dlje časa ne vidiva. (Dlje časa?! Ti bom jaz dala »dlje časa«!)

4.      oktober 2010

Proti domu sem se peljala široko razprtih oči. Še vedno nisem mogla verjeti temu, kar sem pravkar doživela. Ko sem prišla domov, mi ni dalo miru, morala sem mu poslati sms: »Če ti povem po resnici, si me danes tako zmešal, da ne vem niti, kje se me glava drži. Samo toliko v vednost. Naslednjič me boš pa pospremil, ha ha.«

Še ta zanimivost: ko sem v nedeljo zvečer končala s tem pisanjem, sem s pogledom ošinila uro na telefonu; kazala je 22:22. Aha, sem si mislila, angelsko sporočilo me čaka. Poiskala sem na seznamu število 22.

»Angeli vidijo dobrodejne posledice vaših molitev, zato si želijo, da bi zmogli dovolj potrpežljivosti in optimizma, medtem ko nebesa urejajo še zadnje podrobnosti. S tem nujnim pozivom vam angeli sporočajo, da zaupajte!«

Zadetek v črno, spet.

Že ko sem se v nedeljo odpeljala od njega, mi je bilo jasno, da bo moral biti naslednji korak moj. On me prav gotovo ne bo klical in prosil, naj pridem k njemu. (No, sicer pa je to v zadnjem času storil že večkrat, to je treba priznati.) Pa saj to niti ne bo potrebno, vedela sem, da se bom prav kmalu spet pojavila pri njem. Pravzaprav je vprašanje, kako dolgo bom zdržala, preden se dobesedno ne izstrelim tja. Najraje bi že včeraj kot modri dirkač odbrzela nazaj k njemu.

Na trenutke se mi oglasi tudi gospa Zdrava pamet, ki mi govori, da vse to nima nobenega smisla in da z njim samo zapravljam čas. Živi kot samotar, čeprav je mlad, zdrav moški z visokim libidom. Izoliral se je od vseh, tudi od žensk, torej ni nič čudnega, če je vsake toliko noro potreben, da ga kar raznaša. In ravno v takem trenutku se pojavim jaz, mlado, privlačno dekle, celo na domu ga obiskujem. Le kaj drugega naj bi storil? In vendar to ne pomeni nič, nič!

Slišim, kaj mi govori razum, a problem je v tem, da sem strastno zaljubljena. Kar meša se mi od želje po njem.

Vseeno pa sem se po premisleku odločila, da ne smem prehitro spet k njemu. Naj se še malo obrača na ražnju negotovosti. Najbolje bi bilo, da grem naslednjo nedeljo, čez dva tedna.

Spomnila sem se na Boruta, svojega »svetovalca«. Vprašala ga bom za nasvet. Čutim, da mu lahko zaupam, da mi bo znal dobro, predvsem pa nepristransko svetovati. Danes mu bom poslala mail, razložila mu bom situacijo in ga vprašala za mnenje o tem, kako naj zdaj ravnam oziroma predvsem, kdaj naj ravnam. (Kako pač že dolgo ni več vprašanje …)

Moja štoravost v nedeljo je bila edina ovira, da se ni zgodilo tisto, kar bi se po vsej logiki moralo zgoditi, če upoštevam njegove besede in ozračje, ki je bilo, milo rečeno, nasičeno z njegovim poželenjem.

Kar naprej mislim nanj in na nedeljo. Na to, kako me je gledal … njegove velike modre oči, ki so mi tako odkrito govorile o vsem, kar sem si kdaj želela videti v njih …

Je to usoda? Morda; nekaj usoda, nekaj pa materializacija mojih misli.

Trebuh je lačen, v želodcu mi kruli, a jesti ne morem. Tam nekje zgoraj, v grlu, je nekakšna prepreka, cmok … kar slabo mi je, madona!

5.      oktober 2010

Spreletel me je močan občutek, da je naravnost hlepel po tem, da bi mu prižgala kakršno koli zeleno luč. Ob tem, kar mi je govoril in ob tem, kako me je gledal, ni težko pomisliti, da je dobesedno hlepel po tem, da bi naredila odločilno kretnjo ali rekla odločilno besedo. Del njega si je želel, da bi planil name, drugi del pa se je na vse kriplje zadrževal in se poskušal posvečati meditaciji, da ne bi v afektu storil česa nepremišljenega; kar pa mu ni prav dobro uspevalo, ker je ves čas mislil samo na eno stvar.

Ko bom šla naslednjič k njemu, mu bom rekla: »Veš, kako sem si zadnjič želela, da bi me zgrabil? In tudi zdaj, pojma nimaš, kako zelo si želim, da bi me objel in pritisnil nase! Mislim, da oba bolj kot karkoli drugega rabiva malo topline in ljubezni. Zakaj ne bi tega dala drug drugemu?«

Tako bom parafrazirala tisto, kar mi je on posredno povedal zadnjič na poti z obale.

Čakam Borutov odgovor … o groza, to je nevzdržno. Že od nedelje me kar trese, vsa sem napsihirana, v mojih mislih je prostora za samo eno, eno samo stvar.

Moje neumorne prošnje Vesolju, naj združi najini srci, najini duši in najini telesi – morda pa se bo Vesolje tega lotilo v malce obrnjenem vrstnem redu? Ni važno, samo da bo na koncu združeno vse!

Kocka je padla! Odločitev sprejeta. Borut mi je odpisal.

Komaj sem dočakala trenutek, ko bom videla njegov odgovor. Moram reči, da nisem pričakovala tako … navdušenega odziva. Mail sem prebrala dvakrat in poskušala vsrkati vase sleherno besedo. Navdal me je z radostjo in odločnostjo.

Pismo je začel z besedami: »Tvoja energija je neverjetna! Kar žari iz tvojih besed …«

Nato je poudaril, da nima nikakršnega smisla čakati dva tedna in šteti kljukice na koledarju.

»Bodi točno takšna, kot si,« je pisal. »Storiti moraš tisto, kar čutiš, da moraš storiti. Če je nedelja prvi dan, ko greš lahko k njemu, potem pojdi v nedeljo. Nič ne čakaj, pojdi, poglej ga globoko v oči, poljubi ga z vso strastjo in potegni oblačila z njega. Ali pa se prepusti njegovi iniciativi, ko bo prišel do sape.«

Svetoval mi je, naj globoka razmišljanja in pogovore o najini prihodnosti prihranim za potem. »Na začetku se le prepusti divji želji. Dobro pa bi bilo tudi, da se najprej sama pri sebi odločiš, za kaj si ga želiš: za ljubimca, za moža, za partnerja, za očeta svojih otrok, ali za fukfrenda?«

Napisal je še, da razume, da bi mi bilo lažje, če bi on pokazal malo več iniciative in bi takrat, ko sem se odpravljala domov, planil name in strgal oblačila z mene. »Toda on je pač tak in tudi njegova zadržanost ga dela unikatnega in posebnega. Ljudje pa se moramo znati prilagajati in sprejeti pri partnerju tudi tiste lastnosti, ki nam niso najbolj všeč.«

»En večer, v katerem se bosta dotaknila roba univerzuma in bogu po michelangelovsko podala roko,« je pisal v zadnjem odstavku, »je vreden več kot tristo let povprečnega življenja v dvoje, v katerem ni tiste iskre, tistega plamena.«

Svoje navdihujoče in čudovito spodbudno pismo je končal z besedami: »Pojdi, Živa, pojdi!«

In to je zdaj to. Vedela sem, da bo njegov odgovor o vsem odločil.

6.      oktober 2010

Počutim se kot tiktakajoča bomba. Enkrat mi je vroče, drugič me zebe, tudi kadar sem lačna, mi je slabo in ne morem jesti. Enkrat me dobesedno trese mrzlica, drugič mi nenadoma zakuha in postanem čisto rdeča v obraz.

Jutri je že petek! Dan, ko ga bom poklicala in mu rekla ne veliko drugega kot: »Ali lahko v nedeljo pridem k tebi?«

Seveda se lahko zgodi, da bo rekel ne, da nima časa, da nekam gre. A ne vem, kako bi to prenesla …

7.      oktober 2010

Če samo pomislim, kako sem si ves ta čas želela moškega, ne le njegovo dušo, ampak tudi telo … jang, da dopolni moj jin … a nisem si želela kogarkoli, temveč njega, točno njega. In zdaj je tu, pripravljen, da se mi preda!

Moški! In to ne katerikoli, ampak on!

Ne verjamem v cankarjansko hrepenenje, ki se nikoli ne uresniči in je hrepenenje zgolj zaradi hrepenenja samega. Poznam novo vrsto hrepenenja, ki se slej ko prej izpolni – vedno.

In vendar se je zgodilo točno tisto, česar sem se bala. Pa imam spet moralo na psu.

Proti večeru sem ga poklicala. Bila sem še v vikend hišici, kjer sem belila stene. Vprašala sem ga, kako je in kaj počne.

»V redu sem, ravno berem. Pa ti?«

»Belim,« sem odvrnila. Nato sem izstrelila svoje vprašanje.

»Bi lahko v nedeljo prišla k tebi?«

Nekaj trenutkov je premišljeval.

»Joj, saj res: v nedeljo peljem otroke iz društva na izlet. Menda bo lepo vreme in prosili so me, da bi kam skupaj šli. Pred sedmo zvečer me ne bo nazaj.«

»V redu, potem pa naslednjo nedeljo,« sem na videz brezbrižno odgovorila.

»Bom pa jutri od treh naprej doma in cel naslednji teden tudi,« je rekel.

Odvrnila sem, da med tednom žal ne morem … je doma preveč dela.

»Veš kaj, saj te lahko pokličem,« je rekel, »ni še čisto zagotovo, da res gremo. Če slučajno odpade, ti povem.«

Po tem pogovoru sem bila rahlo poklapana. Borutov odgovor me je preveč navdušil in stimuliral in bila sem trdno prepričana, da bom v nedeljo pri njem, ne da bi resno pomislila na možnost, da ima morda on že kakšne druge načrte. Tako pa je, če delaš račune brez krčmarja.

Borutu sem spet poročala, kaj se je zgodilo, in ga spet vprašala za mnenje.

»Se ti ne zdi, da je zdaj on na potezi?« sem ga vprašala. »Če me čez en teden ne bo poklical, morda ne bi bilo preveč pametno, da to spet storim jaz. Morda pa bi ga morala pustiti čisto pri miru? Če me on noče zgrabiti, zakaj bi morala jaz njega? Sicer pa verjetno delam iz muhe slona; morda to, kar se je danes zgodilo, ne pomeni nič in se bova videla naslednjo nedeljo …«

Zdaj seveda spet nestrpno pričakujem njegov odgovor.

Po tem telefonskem pogovoru mi je najprej vse skupaj kar malo dol padlo, potem pa sem se skulirala. Kakšno angelsko sporočilo sem dobila v nedeljo zvečer? Potrpežljivost in optimizem, sem pozabila?!

Potrpežljivosti mi res manjka. Ko jaz nekaj hočem, hočem to takoj …

8.      oktober 2010

Borut mi je odgovoril.

»Mislim, da si ravnala prav,« je napisal. »Prav je, da si poklicala in prevzela aktivno vlogo, tako ali tako nisi mogla predvideti, kako se bo obrnilo, on pa tudi ne. Vseeno pa bi bil zdaj po mojem čas za malo drugačen pristop. Naj ti tudi on pokaže, kaj čuti; ali čuti tako močno kot ti ali ne. Lahko tudi kakšno noč ne spi, samo da bi te videl. Konec koncev so na svetu še drugi moški, ti pa se posvečaš samo njemu (kar je lepo in prav). Ceni se, ne bodi mazohistična. Naj se tudi on malo potrudi.«

Tile njegovi nasveti mi pridejo še kako prav …

Vlado me je danes popoldne poklical, kot je napovedal že včeraj. Povedal je, da jutrišnji izlet ne bo odpadel, da se bo sicer potrudil, da pride domov prej, a ne pred peto popoldne.

»Tako da … lahko prideš takrat, drugače pa se vidiva naslednji teden.«

»Ja, raje tako,« sem rekla, »naslednjo nedeljo.«

»Prav.«

Potem sem si kar nekaj časa razbijala glavo z vprašanjem, kateri od naju bo zdaj naslednji poklical? Predvidevam, da bom morala spet jaz?

Nisem si mogla pomagati, spet sem poslala mail Borutu.

12.  oktober 2010

Prelistavala sem svoje starejše zapiske, tiste junijske, in obujala spomine na dogodke tistega meseca … na »skisanost mojih možganov« in »noro dejanje«, ki je iz tega sledilo … Neštetokrat sem se že vprašala: če jaz takrat ne bi tistega storila, bi me on sploh še kdaj poklical? Pravzaprav so ravno moja dejanja, moje poteze tiste, ki največkrat vse spremenijo. In kako to, da se je potem kar na lepem, ko sem bila že sprijaznjena s tem, da med nama ne bo nikoli nič, vse v meni spet tako vnelo, tako zelo, da sem začela vso svojo energijo usmerjati v naju, to počela mesece, vztrajno in neprekinjeno, in nazadnje dosegla prav tisto, kar sem si najbolj goreče želela? Se je v njem zgolj zaradi tega nekaj spremenilo, je bil to res samo vpliv mojih misli, ali pa je bilo v njem že prej nekaj takega, kar ga je vsaj malo nagibalo v mojo smer?

Moralo je biti že prej. Vsaj malo. To sem začutila že, ko sva se prvič srečala. Že od vsega začetka sem to nekako slutila.

Zdi se mi, da mi je zdaj bližje kot kadarkoli prej.   

13.  oktober 2010

Že od jutra sem nekoliko slabe volje.

Dobila sem Borutov odgovor na moj zadnji mail. Napisal je, da je malo jezen – name in nanj. Name zato, ker sem očitno zapadla v začaran krog in ne morem iz njega, nanj pa zato, ker mu manjka odločnosti. (Vse to še predobro vem, saj zato pa tudi sem slabe volje.)

16.  oktober 2010

Jutri! Seveda sem poklicala jaz. Včeraj zvečer. Rekel je, da bo verjetno doma, da pa me vseeno jutri dopoldne še enkrat pokliče in potrdi.

17.  oktober 2010

Res je poklical – oglasila sem se z rahlo hripavim glasom in vprašal je: »A si v posteljici?«

 »Ne, kje pa!« sem se zasmejala, ura je bila vendar že skoraj deset.

 »Jaz ne bom šel nikamor,« je rekel, »prav tu te bom čakal, tako da lahko prideš, kadar hočeš.«

»Dobro,« sem rekla, »torej pridem okrog enih.«

Cel dan je neusmiljeno deževalo. Ko sem prišla k njemu, je bilo kosilo že skoraj pripravljeno. Usedla sva se k mizi in pojedla. Po kosilu sva se nekaj časa lahkotno pogovarjala. Nato je prišel kratek premolk, najina pogleda sta se ujela in se zataknila. V tišini sva si spet neobičajno dolgo zrla v oči.

»Kaj bi rada počela, se greva sprehajat?« je vprašal nato.

Bila sem skrajno napeta, kar treslo me je, čeprav je bilo v njegovi hiši zelo toplo. Napela sem vse moči in spregovorila.

»Pravzaprav sem prišla, da ti povem, da mi je zdaj dovolj tega slepomišenja.« Pogledala sem ga. Seveda je vedel, o čem govorim; le kako ne bi?

»Aha,« je rekel in se smehljal.

»Vse tisto, kar si mi govoril zadnjič … tudi jaz sem si želela, da bi me zgrabil,« sem rekla (precej manj ostro, kot sem načrtovala), »da bi me objel.«

»Ja,« je kimal. Lahko sem čutila njegovo zadrego.

»A ni še prepozno,« sem končala, »kajti zamujena priložnost – se lahko vrne.«

            Če sem bila prej živčna samo jaz, je bil zdaj tudi on.

»O.K., najprej se bova morala malo psihično pripraviti, ker zdaj mi srce razbija.«

»Ja, saj meni tudi,« sem odgovorila in mukoma pogoltnila slino.

Zagrnil je okno pri vhodnih vratih, zaklenil vrata. Nato se je začel vzpenjati po stopnicah in mi pomignil, naj mu sledim.

* * *