Kljub temu, da sem svojo oceno knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače že napisala, pa še kar ne morem nehati razmišljati o določenih stvareh. Recimo, glede na to, da sem tudi sama mama, se ne morem nehati spraševati o tem, kdaj je bilo za otroke bolje oz. slabše: takrat, pred sto leti, ali danes?
V nekaterih pogledih jim je bilo včasih zagotovo precej huje. Otroke se je veliko pretepalo, za vsak najmanjši prestopek je pela šiba ali "gajžla" ali pa še kaj drugega. A četudi ni bilo toliko pretepanja, večina staršev ni bila sposobna izkazovanja ljubezni. Imeli so preveč drugih skrbi, največkrat so se iz dneva v dan borili za golo preživetje, poleg tega so bili tudi sami od svojih staršev nevajeni dotikov, objemov, verbalnih in neverbalnih izrazov ljubezni. Menili so, da se otrok s crkljanjem razvadi, da postane scrtan. Seveda pa spet ne gre, da bi vse metali v isti koš. Vedno so bile in vedno bodo izjeme. Tako kot so tudi takrat obstajali starši, ki so svojim otrokom namesto pretepanja odkrito izkazovali ljubezen, tako tudi danes obstajajo starši, ki svoje otroke tako ali drugače trpinčijo.
In zato ni mogoče trditi, da je vsem otrokom brez izjeme danes bolje, kot jim je bilo včasih. Sploh ne. Kakršno koli posploševanje ne pride v poštev, kar je bilo včasih, je marsikje še danes. Če so otroci v preteklosti živeli v materialnem pomanjkanju, to ni bilo niti približno tako hudo, kot če jim je primanjkovalo ljubezni. In povsem isto velja za današnji čas. Otroci, ki trpijo pomanjkanje materialnih dobrin, a imajo ljubeče starše, ki jih pogosto objamejo in jim tako ali drugače pokažejo, da jih imajo radi, taki otroci so pravzaprav v veliko boljšem položaju kot oni, ki imajo vsega na pretek, ki ob vsakem obisku trgovine dobijo novo igračo ali računalniško igrico ali pa se že v prvem razredu postavljajo s pametnim telefonom, doma pa imajo starše, ki so tam prisotni - ko so sploh prisotni - zgolj fizično, ker imajo toliko drugega, pomembnejšega dela. Starše, ki jim hitro prižgejo televizijo ali računalnik, samo da imajo mir. Starše, ki so pozabili, kaj je tisto najpomembnejše, kaj je tisto, česar se ne da kupiti.
Da ne govorimo o tem, koliko več so se takrat otroci gibali v naravi, tudi veliko bolje so jo poznali. Živeli so z njo, bili so odvisni od nje. Tudi danes smo, a smo na to pozabili. Vsake toliko nas kaj opomni, a so ti opomniki še premalo hudi. Otroci, ki danes ure in ure preždijo pred televizijo ali računalnikom - ali pametnim telefonom - so na slabšem kot otroci pred stoletjem, ki so bili sicer ves čas vpreženi v delo in so morali od malih nog garati, a to jim ni škodilo, dokler je bilo v mejah normale, prav nasprotno. Današnji otroci večinoma niso navajeni delati, kar jim za nadaljnje življenje prav nič ne koristi. Otroku, ki ga že od malih nog navajamo na delo, bo v življenju veliko lažje kot tistemu, ki mu nikoli ničesar ni treba, najprej zato, ker je še premajhen, potem je kakšna druga ovira, vedno je kaj, dokler ne postane nesposoben, domišljav odrasel, ki verjame, da so vsi ostali na svetu zato, da mu strežejo.
Vedno so bili takšni primeri in vedno bodo. V nekaterih pogledih je bilo včasih slabše kot danes, v drugih spet bolje. In z vsem je tako, pa naj vzamemo pod drobnogled kateri koli segment življenja. Nazadnje pridem do istega zaključka kot avtorica knjige. Kar je bilo včasih, je tudi še danes, v bistvu se ni nič zares spremenilo. Ali drugače: šele ko se stvari spremenijo v glavah, se lahko spremenijo tudi v svetu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar