ponedeljek, 25. marec 2024

22. november 2017

V trgovini je bil cel kup mulcev, srednješolcev, ki so v dveh vrstah čakali na blagajno. Mularija kakih šestnajstih, sedemnajstih, osemnajstih let. Ponavadi, ko vidim takšne pubertetnike, pomislim: ti so morali biti vsi rojeni po letu 2000. Ali pa tam nekje. Leto 2000 je zame še vedno skoraj kot nekaj, kar je bilo včeraj. Vsa ta leta, ki so se nabrala čez, se zgolj z vrtoglavo hitrostjo nizajo eno za drugim na rep dvatisočice. Že skoraj celih osemnajst let je minilo od takrat. Leta 2000 sem imela 14 let, bila sem na koncu osnovne šole, dobila sem prvo menstruacijo, zaljubila sem se … Vse to in še kaj se je dogajalo tisto leto. Vsi ti mulci, ki jih dandanes videvam, skoraj vsi po vrsti višji od mene, glasno preklinjajoči in sveto zaverovani v svojo odraslost, vsi ti mulci pa takrat še niti rojeni niso bili. In spet se zavem, kako neverjetno hitro gre čas. 

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

nedelja, 24. marec 2024

20. oktober 2017

[...]

Pred kratkim sem prebrala prvo knjigo iz serije Transurfing realnosti z naslovom Prostor različic. Ne bi mogla reči, da je tema te knjige zame nekaj novega in nikoli prej slišanega, sem pa kljub temu izvedela tudi nekaj povsem novih stvari. Recimo, skrivnostno področje sanj. Kaj se dogaja, ko sanjamo? Po besedah avtorja se človekova duša medtem, ko njegov razum spi ali zgolj dremlje, potika po nerealiziranih sektorjih v prostoru različic. Povedano drugače, duša obišče tiste svetove, ki v naši trenutni realnosti niso materializirani, a zaradi tega niso nič manj resnični. Sanje torej sploh niso iluzija. Niso izmislek razuma, ampak so slike, ki jih razum gleda, posreduje pa mu jih duša. Ta lahko potuje tudi v preteklost in prihodnost ali pa si zgolj ogleduje vse, kar bi lahko bilo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

četrtek, 21. marec 2024

30. september 2017

Včasih me je prav groza tega večnega minevanja. Tega neprestanega, nenehnega, neustavljivega minevanja. Ko končno pride poletje, ne moreš niti dobro vdihniti, še niti ne dojameš povsem, da je poletje končno tu, ker ko se zaveš, ga ni več. Je že spet siva, mrzla jesen … in za njo zima. Kot da smo na nekakšnem norem vrtiljaku, ki se vrti vse hitreje in hitreje, nazadnje že tako divje hitro, da si lahko srečen, če ne zletiš z njega in če ti zgolj pobere vso sapo in posrka iz tebe sleherno zmožnost dojemanja vsega, kar se dogaja. Kot nekakšna velika, z vrtoglavo hitrostjo vrteča se norišnica, podobna poblazneli vrtavki, sukajoči se na robu prepada, v katerega iz nje v intervalih letijo tuleči, komaj še zavedajoči se norci.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

sobota, 16. marec 2024

Resnična človekova dobrota se lahko v vsej nedolžni goloti in neprisiljeni svobodi razodene le v odnosu do bitja, ki ne premore nobene moči. Edino pravo nravstveno preizkušnjo, zares temeljno (ki se godi tako globoko v nas, da se izmika našemu pogledu), prestaja človeštvo v odnosu do bitij, ki so mu izročena na milost in nemilost: v odnosu do živali. Tu pa je človek doživel temeljit polom, tako temeljit, da iz njega izvirajo vsi ostali. (Milan Kundera, Neznosna lahkost bivanja, str. 281)

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

četrtek, 14. marec 2024

27. april 2017

[...]

»Človeštvo ni pomembno. Človekov lastni jaz je tisto, česar ne smemo izdati.«

»Kaj pa če bi kdo dejal, da Hitler ni izdal svojega lastnega jaza?«

Obrnil se je.

»Prav imate. Ni ga. Toda milijoni Nemcev so dejansko izdali sami sebe. V tem je bila tragedija. Ne v tem, da je imel en sam človek toliko poguma, da je bil zloben. Ampak v tem, da milijoni niso imeli poguma, da bi bili dobri.« (John Fowles, Mag, str. 159)

 

Kolektivna krivda … Da, Hitler je bil pošast, o tem ni dvoma. Toda stvar je v tem, da nikoli, za nobeno stvar, ki se na svetu zgodi, ni kriv en sam človek. Še bolj kot njegova zloba je pošastno dejstvo, da mu je bilo toliko ljudi pripravljenih slediti; toliko mogoče čisto dobrih, običajnih ljudi, ki so se pod vplivom nekoga drugega spremenili v zaslepljene pošasti. En sam človek ne more uničiti celih narodov. Tam, kjer se združi masa ljudi, pa se lahko rodi nepredstavljivo – v dobrem ali slabem smislu. 

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

torek, 12. marec 2024

15. maj 2016

Požvižgam se na to, kaj naj bi bilo prav, kaj naj bi bilo bolje za otroka, kaj naj bi bilo sprejemljivo in kaj je tisto, kar delajo vsi. Nihče drug razen mene nima napotkov za moje življenje, nihče drug z njim ne razpolaga, nihče drug ne bo vzgajal mojega otroka. Ne hodi v vrtec in mogoče nikoli ne bo; in kaj potem? Ljudje imajo očitno preveč časa, glede na to, kako vneto se vtikajo v to zadevo. Dandanes vlada že nekakšna vsesplošna vrtčevska psihoza. Kdor ni v vrtcu, je že a priori čudak. Pardon, njegovi starši so. Ne hodi v vrtec? Kdo pa ga potem čuva? A mama je doma? Ne hodi v službo?! Otrok ima že eno leto, mama je pa še vedno doma?!

Ja, mama je doma, ker ji je lepo z lastnim otrokom, če lahko to verjamete. Mama je mnenja, da je za otroka dobro, če je veliko z njim, vsaj prvi dve, tri leta življenja. Mami se ne zdi prav, da bi svojega otroka obesila na grbo tujim ljudem, medtem ko bi šla sama garat za tuje cilje, ker pač verjame, da to ni vse, zaradi česar smo na svetu, verjame, da je še nekaj več. Kakšna naivnica, kajne? Sanjačka … Živela bo pa od ljubezni, najbrž.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

sobota, 9. marec 2024

22. april 2016

Neskončno sem uživala ob branju tega odličnega romana ob sončnih, toplih popoldnevih na klopci v parku, medtem ko je Aleksej Lev spal v vozičku. Ob takih priložnostih pomislim, kako malo rabim, da sem srečna. Sreča je pri meni največkrat pogojena s tem, da se lahko posvetim sebi, se poglobim vase in v drobne stvari, ki jih moja duša obožuje. Če uspem svojo dušo kolikor toliko redno oskrbovati z malenkostmi, ki jih ljubi, sem srečna.

Branje tega romana je bilo ena od teh malenkosti. Vedno znova sem se našla v zgodbi, se poistovetila z junaki.

 

Saj ni vredno, da bi se človek zaradi tega počutil slabo. Pametni, razmišljujoči ljudje lahko takšne reči z lahkoto prebrodijo, prav tako kot prebrodijo nesmiselnost na smrt dolgočasnih služb v mestu in na smrt dolgočasnih domov v predmestjih. Gospodarske razmere te sicer lahko prisilijo, da živiš v določenem okolju, najvažnejše pri tem pa je, da sam ostaneš neokužen. Pomembno je, da vedno veš, kdo si. (Richard Yates, Krožna cesta, str. 31)

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik